Panslavizem in slovanska vzajemnost med Slovenci

Prepletanje korenin med Rusijo in Slovenijo. Vir: Valerij Maljcev

Slovenija z Rusijo nima prav nobene skupne meje, niti z njo ne deli skupne vere ali tradicije, saj so Rusi pravoslavni kristjani, Slovenci pa večinoma katoliki. Z Rusijo niti ne delimo večjega dela naše zgodovine, razen seveda novejše. Zato se veliko ljudi sprašuje: Od kod izvirajo naše simpatije do Rusije in ruskega naroda? Kot vemo, se katoliki in pravoslavni kristjani v preteklosti niso vedno najbolje razumeli, čeprav verujejo v istega boga. Zakaj je torej Slovenija v tem pogledu nekaj posebnega? Ali je res edina skupna točka, ki jo imamo z Rusi, naš sorodni slovanski jezik?

Za odgovor je potrebno vprašati zgodovino. Simpatije do Rusije izvirajo še iz časov panslavističnega gibanja, ki se je začelo razvijati v 19. stoletju. Njegov začetnik je bil Jan Kollar, slovaški luteranski pridigar, ki je še najbolje razumel pomen razvoja jezika za majhne slovanske narode, njihove kulture in narodne avtonomije, ki bi se lahko zaščitila in zagotovila samo ob pomoči večjih slovanskih narodov. Ravno v 19. stoletju, po razpadu fevdalnega sistema v Evropi, so se začeli narodi končno prebujati in naslavljati svoje zahteve po kulturni in narodni samostojnosti. Skupni jezik je bil pomembna kategorija za določanje pripadnosti, s katero so risali obseg nacionalnih meja. V tistih krajih, v katerih so bili jeziki pomešani, kot recimo na Koroškem in Štajerskem, so se med nemško in slovensko govorečimi prebivalci pojavile silovite narodne borbe.

V Moskvi ustanovili rusko-slovensko Društvo prijateljstva in kulturnih vezi

Panslavizem je služil kot nekakšna narodna opora, duhovni balzam za majhne narode, kakršen je bil slovenski, ki so se soočati z velikonemškimi pritiski na svojih mejah. Idejo so k nam pripeljali študenti, ki so študirali na Češkem. Gibanje je postalo bolj prepoznavno po svojem vseslovanskem kongresu, ki so ga prvič organizirali v Pragi leta 1848. V tem času je nastal naš prvi nacionalni program »Zedinjene Slovenije«, ki je zahteval združitev dežele Kranjske, Štajerske, Primorja in Koroške v enotno politično tvorbo, ki bi predstavljala Slovence znotraj avstrijske monarhije. Seveda do uresničitve tega načrta nikoli ni prišlo, čeprav je bil dobronameren in naklonjen ohranjanju monarhije. Avstro-Ogrska monarhija je do konca svojega obstoja (do l. 1918) zavračala želje Slovanov po avtonomiji, čeprav so Slovani predstavljali daleč največji delež prebivalstva v državi.

Profesor Anton Bebler: V Sloveniji nimamo negativnih spominov na Rusijo

V takšnih okoliščinah se majhni narodi niso mogli obrnili na pomoč drugam kot na Rusijo. Prav Rusija je mnogim Slovanom predstavljala protiutež nemškim nacionalnim interesom v Evropi. Čeprav je bila Rusija v 19. stoletju še šibka, je zaradi geostrateških interesov spretno negovala panslavistične težnje na Balkanu. Na prelomu v 20. stoletje se je carska Rusija začela bliskovito razvijati. Njen nenadni razvoj je nasilno prekinila šele prva svetovna vojna.

Največji poraženci prve svetovne vojne so bili poleg Nemcev, Avstrijcev, Turkov in Rusov tudi Slovenci. Mnogi danes tega ne priznajo radi, saj so Slovenci v tej vojni žrtvovali številne najboljše fante in vojake za avstrijske oz. nemške interese. Na koncu pa so izgubili skoraj polovico svojega nacionalnega ozemlja, torej Primorsko in Koroško. Poleg tega Slovenci v Jugoslaviji na začetku niso mogli uresničiti vseh svojih narodnostnih in avtonomističnih želja. Namesto tega so postali eden od najbolj razkosanih slovanskih narodov na svetu, ki je bil hkrati podvržen raznarodovalnim ukrepom, zato ni čudno, da se je pri nas tako globoko ukoreninila ideja panslavizma in želja radikalnih intelektualcev po nadaljevanju povezovanja z Rusijo, ki naj bi pomagala uresničiti naše federalistične in avtonomne težnje po samoodločbi.

Prepletanje korenin med Rusijo in Slovenijo: V Moskvi mesec slovenske kulture

Preden je aprila leta 1941 nastala Osvobodilna fronta, so v Sloveniji ustanovili društvo prijateljev Sovjetske zveze. Za ustanovitev društva so v takratni Dravski banovini, kakor se je imenovala Slovenija, zbrali najmanj 30 tisoč podpisov, kar ni bil majhen zalogaj, če upoštevamo dejstvo, da je bila takratna Slovenija ozemeljsko precej okrnjena. Slovenija se je vseskozi naslanjala na panslavistični idealizem. Svoje največje upe je polagala na pleča večjih slovanskih narodov, zlasti na Rusijo, v kateri je videla vzorec federalizma, ki ga je sama želela implicirati v Jugoslaviji. Naj spomnim, da kraljevina Jugoslavija ni rešila nobenega narodnega vprašanja majhnih slovanskih narodov, še zlasti ne slovenskega in makedonskega. Narodni odnosi so se med južnimi Slovani v času prve Jugoslavije globoko zaostrili.

»Slovenci in Slovenke vedo, da je Rusija prijateljska država«

Šele po drugi svetovni vojni je Slovenija končno dočakala delno uresničitev svojih želja. Dobila je priznano državotvornost, republiške meje, svojo prvo vlado in pravico do samoodločbe. Jugoslavija se je takrat zgledovala po Sovjetski zvezi. Poleg tega se je slovensko ozemlje ravno po zaslugi osvobodilnega boja partizanov, ki so se med vojno zgledovali po Rdeči armadi in Sovjetski zvezi, povečalo za najmanj tretjino. Slovenija je dobila nazaj velik del Primorske, sicer brez Trsta, vendar ni mogla uveljaviti ozemeljskih pravic na avstrijskem Koroškem, ker so temu odločno nasprotovale zahodne zavezniške države. Zato je Sovjetska zveza kot pogoj za restavracijo in obnovo avstrijske države leta 1955 zahtevala, da se mora Avstrija zavezati, da bo zaščitila slovensko in hrvaško narodno manjšino na svojem ozemlju. Tako je nastal 7. člen Avstrijske državne pogodbe (ADP), ki je jasno nakazoval, da je dobila Avstrija po vojni zaradi »milosti« velesil, zlasti Sovjetske zveze, nekakšno »omejeno suverenost«, saj je med drugo svetovno vojno aktivno sodelovala na poraženi strani. Največji delež zločinov, ki jih je okupator zagrešil v Jugoslaviji in Sloveniji, je izvedel avstrijski del vojakov in oficirjev. Skrb nad novo avstrijsko suverenostjo je Sovjetska zveza prepustila Jugoslaviji. Po razpadu Jugoslavije leta 1991, ko se je Slovenija osamosvojila in šla svojo samostojno pot, pa ni uspela do današnjega dne ratificirati Avstrijske državne pogodbe. Zaradi tega je Avstrija po letu 1991 izkoristila zmedo in se leta 1995 včlanila v evropsko skupnost, čeprav je s tem kršila svojo zavezanost nevtralnosti.

Torej, če se vrnem k izhodiščnemu vprašanju: Od kje izvirajo slovenske simpatije do Rusije? Mislim, da ne bo težko odgovoriti, da se je v delu slovenske javnosti zaradi pozitivne vloge, ki jo je Rusija oz. Sovjetska zveza odigrala v korist slovenskih narodnih interesov, razvila nekakšna posebna oblika simpatije in spoštovanja do te države.

Čeprav je bila podoba Rusije v javnih občilih prikazana negativno, tako v obdobju pred drugo svetovno vojno (1917-1941), kot tudi nekaj let po njej zaradi Informbiroja (1948-1955), se je med slovenskim narodom ohranila pozitivna podoba Rusije, kot dežele, ki nam je stala ob strani in pomagala reševati naše težave, ki so nas prizadele v 20. stoletju. Zato bo Slovenija iz hvaležnosti in solidarnosti do Rusije še naprej ohranjala spomin na padle ruske vojne ujetnike leta 1916 pri kapelici nad Vršičem in negovala tradicijo spomina na vrednote Narodnoosvobodilne borbe (1941-45), ki so zelo podobne vrednotam ruske Velike domovinske vojne, kjer smo se skupaj borili proti fašizmu, ki je želel uničiti Slovane in našo kulturo. Prav tukaj delimo Slovenci z Rusi najpomembnejši del naše skupne zgodovine, kjer lahko v prihodnje zgradimo bolj vzajemne in prijateljske odnose, ki bodo koristili obema stranema.

Milan Mrđenović je univerzitetno diplomirani zgodovinar in doktorski študent na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svoja razmišljanja objavlja v blogu Milanovi utrinki.

»Odnosi med Rusijo in Slovenijo so bili vedno najbolj topli in prijateljski«