Groteskni, a dobičkonosni Trumpov vojaški ples

Ameriški predsednik Donald Trump se je mudil na obisku v Savdski Arabiji, kjer je prodal za 110 milijard $ orožja, skupaj pa sklenil za več kot 300 milijard ameriških dolarjev poslov. Navrgel je nekaj besed o nujnosti boja proti terorizmu, zaplesal groteskni ples s sabljami in se oh in sploh obnašal nadvse prijateljsko. Precej bolj, kot so nakazovale njegove izjave iz časa, ko še ni bil predsednik.

Na Bližnjem vzhodu z ameriškega stališča njegovo ravnanje ni nič novega. S svojim obiskom v Rijadu je ameriški predsednik le potrdil zavezništvo s Savdsko Arabijo in nasprotovanje Iranu. Sledila je še potrditev trdnih vezi z Izraelom, kjer je širša družina Trump kot prva ameriška predsedniška družina celo molila ob Zidu objokovanja.

Številni opazovalci so prišli do zaključka, da se je Trump naposled vendarle vedel predsedniško, kar je pri njemu bolj redko. Menda vam ni treba razlagati, da se je predsedniško vedel samo še takrat, ko je z raketami Tomahawk napadel sirsko vojaško letališče, za kar se je odločil, ko so svet obkrožili posnetki posledic grozljivega kemičnega napada, za katerega so vsi brez izjeme obtožili sirske oborožene sile, pa četudi za to ne obstaja nobenega resnega dokaza.

Če ameriški predsednik bombardira suvereno državo, njegovo dejanje nemudoma označijo za predsedniško in le redki v tem vidijo problem. Nič drugače ni, ko sklepa vojaške posle z zaostalo monarhijo, ki že dolgo časa bombardira sosednji Jemen in bo kupljeno orožje seveda uporabila za nadaljevanje svoje agresije. Je res tako neproblematično za zaveznika smatrati državo, kjer je za ženske problem že, če si želijo voziti avtomobil?

Je pa seveda nadvse problematično in nič kaj predsedniško, če se pogovarja z Rusi. Moral bi jih namreč bombardirati, ali proti njim uvajati vsaj dodate sankcije, so prepričani pri The Washington Postu. Bombardiraj suverene države, sklepaj posle z diktatorji in dobil boš plus, pogovarjaj se z ruskimi predstavniki in dobil boš minus.

Prav Washington Post je bil tisti časopis, ki je 15. maja objavil senzacionalistični članek, v katerem so ameriškega predsednika obtožili, da je ruskemu zunanjemu ministru Sergeju Lavrovu in ruskemu veleposlaniku v ZDA Sergeju Kisljaku na srečanju v Beli hiši izdal zaupne podatke. Trump naj bi jima zaupal, da obstaja nevarnost bomb v obliki prenosnih računalnikov, o čemer naj bi ZDA obvestil zaveznik, ki menda ni dal odobritve za delitev omenjene informacije drugim državam. Z razkritjem naj bi Trump ogrozil celo vir znotraj Islamske države.

Trump ni zanikal, da je informacijo delil z ruskima predstavnikoma, češ da ima kot predsednik pristojnosti deklasificirati katerokoli zaupno informacijo. Glede na to, da naj bi anonimni viri Washington Postu razkrili celo, v katerem mestu pod nadzorom Islamske države naj bi se nahajal njihov vir, o čemer so se veselo razpisali ameriški mediji, lahko zaključimo, da so varnost vira bolj kot Trump ogrozili predstavniki sedme sile. Mediji v želji po senzaciji večkrat prestopijo mejo spodobnega in celo dovoljenega!

The Washington Post je že ves čas v prvih bojnih vrstah proti Donaldu Trumpu in za napad nanj izkoristi prav vsako priložnost. Resnici na ljubo o ameriškem predsedniku negativno poroča večina ameriških medijev. In to povečini v povezavi z Rusijo. Donalda Trumpa so malodane označili za Putinovo lutko, čeprav si je težko predstavljati, da bi lahko ameriškega predsednika vodil katerikoli drug svetovni voditelj, saj ima v svojih rokah preveč moči. Če že, potem vrvice vleče kvečjemu ameriška globoka država.

Ruse so med drugim obtožili, da so na ameriške predsedniške volitve vplivali preko svojih medijev in družabnih omrežij, nekateri bolj srboriti ameriški politiki in novinarji pa so to vmešavanje označili kar za vojno dejanje. Rusko poročanje o ameriških volitvah velja za vmešavanje, negativno poročanje ameriških medijev o poraženi francoski predsedniški kandidatki Marine le Pen pa ne, kar so seveda dvojni standardi brez primere.

Naslovnica revije Time posvečena transformaciji Bele hiše v Kremelj

Da je Rusija v ZDA grešni kozel za Trumpovo zmago, smo se že navadili. Preseneti nas lahko kvečjemu to, da ta obsedenost kar traja in traja, kar nas zlahka napelje na misel, da je v ozadju pravzaprav nekaj povsem drugega. Da nemara dejansko obstajajo ljudje, ki so si in si še želijo konflikta z Rusijo in jim je Donald Trump pač napoti. Poleg tega ne gre izključiti, da obsedenost z Rusijo nemara služi prikrivanju drugih pomembnih zgodb, o katerih bi moralo biti več razprave. Denimo o prodajanju orožja monarhiji, ki ne spoštuje pravic žensk in po svetu izvaža ideologijo, ki je na mestih srhljivo podobna ideologiji Islamske države, proti kateri se menda borijo ZDA.

Naravnost osupljivo je, kako malo se problematizira, da je Savdska Arabija, ki je med volitvami stavila na Hillary Clinton, zdaj svoje sile usmerila na novega ameriškega predsednika in naj bi – tako vsaj trdi Max Blumenthal pri Alternetu – vložile 200 milijard $ v tiste ameriške zvezne države, ki bodo na naslednjih volitvah ključne za zmago: Ohio, Michigan in Wisconsin.

Zakaj v tem primeru nihče ne skače do stropa, ko tuja sila kupuje vpliv v ZDA? Seveda, Savdska Arabija je zanesljiv zaveznik, zato ameriški in drugi zahodni mediji ne problematizirajo niti vojne v Jemnu, rohnijo pa o zločinih v Siriji.

Mimogrede, se kdo še spomni, da so v komisijo Združenih Narodov za pravice žensk izvolili Savdsko Arabijo in to celo s podporo Belgije? Malokdo. Povsem zgrešeno odločitev smo resda sprejeli z ogorčenjem, toda medijske pozornosti je bilo potem hitro konec. O zlonamernih ruskih potezah pa poslušamo dan za dnem,  pa četudi o tem ne obstaja dokazov. Pravzaprav nam ne dovolijo, da bi pozabili na nedokazane obtožbe o ruskem vmešavanju v ameriške predsedniške volitve. Tudi z zgodbami, ki jih je nedavno objavil The Washington Post.

V ozadju se odvijajo bolj pomembne zgodbe. Mednje zagotovo ne sodi zgodba o napredku na področju ženskih pravic v Savdski Arabiji, kar sta med obiskom v zaostali monarhiji poudarili tako prva dama Melania Trump kot predsednikova hčerka in svetovalka Ivanka. Napredka na tem področju v Savdski Arabiji namreč v resnici sploh ni.

Sašo Ornik je bloger, ki objavlja za svoj blog Jinov svet in za blogerski portal Drugi svet.