Vitebsk: Postaja, ki je videla dva carja Nikolaja in tri Ane Karenine

Vir: Ruslan ŠamukovV Rusiji se je leta 1837 pojavila prva železnica, ki je povezala Sankt Peterburg in Carsko selo, rezidenco družine Romanovih. Za to železnico je Konstantin Ton zasnoval prvo železniško postajo v Sankt Peterburgu – postajo Carskoselski, ki je leta 1936 dobila ime Vitebski.

Vir: Ruslan ŠamukovLeta 1904 se je gradila nova železniška stavba v modernističnem slogu. Njene dekoracije so bile opazne zaradi prevladujočih krivih črt, rastlinskih ornamentov, prefinjenih ženskih glav in pomanjkanja simetrije. Gre za pravo vizitko modernistične arhitekture – prostori se zlivajo eden v drugega in so napolnjeni s svetlobo, tu so tudi ogromna vitražna okna. Zaradi tega je preddverje za potnike 1. in 2. razreda dandanes pogost kraj za poročno fotografiranje.

Vir: Ruslan ŠamukovČakalnici za 1. in 2. razred pogosto pravijo dvorana slik. Krasijo jo stenske poslikave, velika ogledala in platna, ki pričajo o zgodovini železnice do Carskega sela. Včasih v tej dvorani organizirajo glasbene koncerte. Danes potniki čakajo na vlak samo v dvorani, ki je bila namenjena 3. razredu.

Vir: Ruslan ŠamukovV dvorani slik je bilo prej mogoče čez prehod priti do restavracije. Danes je prehod zazidan, restavracijo pa pripravljajo na restavriranje. Do danes je po čudežu preživel bife z začetka 20. stoletja, posamezni elementi poslikav, okviri ogledal in vrata v slogu »moderne«.

Vir: kinopoisk.ru»V dvorani, kjer je bila restavracija, vse do danes leži rekvizit s snemanja novega filma Ana Karenina režiserja Karena Šahnazarova, ki so ga snemali leta 2015,« pripoveduje vodička in zgodovinarka Marina Zubkova. Na peronih Vitebske železniške postaje sta ekranizacijo romana Leva Tolstoja snemala tudi Sergej Solovjov in Bernard Rose. V prvem primeru je Karenino igrala Tatjana Drubnič, v drugem pa Sophie Marceau. Ravno na to postajo se je pripeljal tudi glavni lik kultnega filma Brat Danila Bagrov, v sovjetski različici Dogodivščin Sherlocka Holmesa in Doktorja Watsona pa se je ta postaja »spremenila« v londonsko postajo Victoria.

Vir: Karl BullaNajpomembnejšim potnikom so bili na voljo »prostori velikih knezov«, kjer je danes sprejemnica direktorja. Kljub nazivu tukaj v resnici nikoli ni bilo velikih knezov. V resnici je postaja omenjeno ime »podedovala« od prejšnje zgradbe (ko še ni bilo železniške postaje), v kateri so nameravali opremiti takšne prostore za carja in njegove bližnje.

Vir: Ruslan ŠamukovLeta 1900-1901 so v novem kompleksu za carsko družino vzpostavili ločen carski paviljon. Obstaja mestna legenda, da je dvorni komedijant Vladimir Vojenkov, ki si je bil blizu z Nikolajem II., vedno prihajal sem pet minut pred carjem, da bi odprl paviljon in vse pripravil za potujočega carja. Nekoč pa naj bi prišel in opazil, da so vrata že odprta, car pa je s hčerkami že stal na peronu. Vojenkov je že pripravljal izgovore, a ga je nežni Nikolaj, ki je opazil strah v očeh komedijanta, potolažil, da ni problema, saj je sam prišel 15 minut prej, kot bi bilo potrebno.

Vir: Ruslan ŠamukovV svetlobni dvorani (med čakalno dvorano in izhodom na peron) so se do danes ohranili predrevolucionarni vitraži, mrežasti železni loki in stare nemške talne plošče Villeroy&Boch. Leta 2007 so tukaj postavili spomenik češkemu inženirju Franzu Antonu Gerstneru, ki je zgradil prvi železniški tir. Ravno on je uspel prepričati Nikolaja I. in vse njegove svetovalce, da Rusija potrebuje železnice. Celo med gradnjo bodoče železnice so bili še vedno skeptični do te ideje, ki so jo le uresničili z dovoljenjem carja, toda z zasebnimi sredstvi. Gerstner bi si težko predstavljal, da je Rusija po odprtju Transsibirske železnice leta 1916 postala železniški imperij številka 1, saj nikjer drugje na svetu ni bilo tako dolgih poti in bolj intenzivnega prometa.

Vir: Ruslan ŠamukovV ločenem paviljonu postaje je mogoče videti model prvih vlakov Carskoselske železnice. Lokomotive so sestavili v tovarni Robert Stephenson and Company v Newcastle-upon-Tyne v Veliki Britaniji.

Vir: Ruslan ŠamukovTreba je priznati, da danes ekskurzije po postaji potekajo samo v ruščini. Med sprehodom smo srečali obiskovalko Nienke van Poelje z Nizozemske, ki se uči ruščino: »Zanima me vse, kar je povezano z Rusijo in NI turistično. Rada se gibljem med Rusi in vidim več kot samo Rdeči trg in Ermitaž. Zame je železniška postaja kraj, kamor hitim, da bi ujela vlak. Nikoli si ne vzamemo časa, da bi si zares ogledali stavbo ali strope!«

Uredništvo RBTH se zahvaljuje organizatorjem izobraževalnega projekta Peterburg skozi oči inženirja, ki so nam pomagali pri pripravi gradiva za ta prispevek.