Pet knjig, ki jih morate prebrati, da bi bolje razumeli oktobrsko revolucijo

Vir: Jurij Anenkov

1. Aleksander Blok, pesnitev Dvanajst

Glavni ruski pesnik 20. stoletja Aleksander Blok je tankočuten lirik in romantik. Sprva je navdušeno sprejel oktobrsko revolucijo, saj je v njej videl priložnost za duhovno prenovo družbe in izgradnjo novega življenja.

V pesnitvi Dvanajst (1918) je Blok revolucijo predstavil kot apokalipso: v napol porušenem Petrogradu (tako se je Sankt Peterburg imenoval med leti 1914 in 1924) so kraljevali kaos, lakota, mraz, ulične kraje in streljanje. Toda Blok pozdravlja razpadanje starega sveta in slavi novo revolucionarno stihijo.

Glavni junaki te pesmi so vojaki Rdeče armade, ki jih je 12. Nastopajo v podobi 12 »apostolov« nove vere, ki zlahka žrtvujejo človeška življenja v imenu nove dobe. »Izstrelimo metek v Sveto Rus - / leseno, / izbasto, debeloritno!« kričijo.

Na koncu jim nasprotni pride Jezus Kristus »z belim vencem«. Razlage, kaj to pomeni, so zelo različne. Eni pravijo, da je Kristus blagoslovil revolucijo in jo povedel za seboj, drugi pravijo, da ga rdečearmejci izganjajo in rušijo vero.

Leta 1920/21 je Blok postal razočaran nad revolucijo in je nehal pisati pesmi. Umrl je v globoki depresiji zaradi bolezni srca.

2. Maksim Gorki: Pesem o viharniku in pripovedi

Gorki in Lenin. Vir: TASS

Maksim Gorki je bil pravi navdih in »pevec« revolucije, ki je dobil krila s prvo revolucijo 1905 in strmoglavljenjem monarhije. Je človek iz ljudstva, ki je postal glavni pisatelj proletariata. Vrstice iz njegovih del so postale del revolucionarnega leksikona.

Pripoved Starka Izergil (1894) je priča o pogumnem mladem lepotcu Danjku, ki si je iztrgal srce, da bi rešil svoje ljudstvo. Pesem o sokolu (1985) pa pripoveduje o možu, ki se je vrgel s skale za sokolom in ob padanju ne razume, zakaj ptice gledajo v nebo, saj je sreča ravno v padanju. Ta pesem je navdušila revolucionarje in mladino, saj so jo imeli za bolj vplivno od vseh sloganov, fraza iz pesmi »Če si rojen, da se plaziš, ne moreš leteti« pa je postala razširjen rek.

Celo Lenin je v pismu Gorkega naslovil kot »Avtorja Pesmi o Sokolu« in potrdil svoje prepričanje, da pisatelj zares verjame v revolucionarne ideje. Pesem o viharniku (1901) pa je postala prava himna revolucije. Ptica simbolizira slutnjo prihajajoče revolucije: »Naj močneje gromi vihar!« kriči ptica v pesmi.

Ko pa se je zares zgodil »vihar«, je bil Gorki razočaran nad revolucijo in je oktobrski prevrat označil za predčasen in nevaren eksperiment. Kroniko revolucije leta 1917 in njene grozote je pozneje opisoval v ciklu prispevkov z naslovom Nepravočasne misli.

Leta 1921 je Gorki emigriral v Evropo, a se je vrnil v Rusijo leta 1932/33 na povabilo sovjetske vlade. Po vrnitvi se je začel strinjati s stalinistično politiko in je pristopil k aktivnemu literarnemu delu, veliko je opisoval dosežke sovjetskega sistema, ne pa o represijah ali terorju. Življenjska in ustvarjalska stališča Gorkega so polna protislovij, zato avtor še danes sproža številne polemike in literarne razprave.

Zakaj so Rusi postali komunisti?

3. Mihail Bulgakov, Bela garda

Bulgakov ni nikoli verjel v socializem in je bil monarhist do konca svojih dni. Revolucije ni sprejel, a je ostal v državi. Mnoga njegova dela so bila prežeta z nepriznavanjem nove stvarnosti, njihovo tiskanje je bilo prepovedano.

Vir: Kinopoisk.ru

Težke in naporne vtise o kaotičnem času revolucije je Bulgakov strnil v svojem prvem romanu Bela garda (1924), ki je v marsičem avtobiografski. V njem popisuje svoje rodno mesto Kijev, ki ga je v letih 1918 in 1919 zajela državljanska vojna. Glavni liki so belogardisti iz družin izobražencev. Bili so vpleteni v revolucionarne dogodke in državljansko vojno, a so se ob tem trudili ohraniti stare življenjske vzorce.

Toda svet okoli njih se je podiral: umirala je krščanska kultura in razpadala je izobraženska družbena sredina, ki so ji pripadali sam avtor in njegovi junaki. Edino, kar bi lahko rešilo svet na robu propada, je Ljubezen: do ljudi, družine, doma in Domovine.

4. Mihail Šolohov, Tihi Don

Vir: Kinopoisk.ru

Šolohov je bil edini avtor v zgodovini, ki je prejel Nobelovo nagrado za literaturo z uradnim dovoljenjem sovjetskih oblasti, in sicer leta 1965 za roman Tihi Don (1925-1940), ki bi mu lahko rekli tudi »Vojna in mir 20. stoletja«.

Šolohov je zrasel v kozaškem okolju in je opisoval tragične posledice revolucije ter državljanske vojne pri Donskih kozakih v celoti in pri posameznih družinah, ki jih je zajel »vrtinec zgodovine«. Glavni lik romana je kozak Grigorij Melehov, ki je ljubil svojo kmetijo in je sanjal o mirnem delovnem življenju, a je bil prisiljen iti v vojno. Njegovo preskakovanje med belimi in rdečimi, pa tudi med eno in drugo žensko, odražajo zmedo, ki je bila prisotna v srcih celotnega naroda.

Pisatelj je osebno pozdravil sovjetsko oblast in je verjel v »svetlo prihodnost« (komunizma). Toda ko je izgubil zadnje upanje na boljše življenje, je praktično umolknil in je zapustil literarno življenje.

5. Boris Pasternak, Doktor Živago

Vir: Kinopoisk.ru

Za svoj roman Doktor Živago (1945-1955) je Pasternak dobil Nobelovo nagrado, a je bila knjiga v Sovjetski zvezi prepovedana več kot 30 let. Na primeru glavnega junaka, zdravnika in pesnika Jurija Živaga, je Pasternak pokazal, kako se je spremenil zapleten in dvoumen odnos ruskih izobražencev do revolucije.

Najprej je Živago, kot mnogi drugi, razumel, kako veličastne stvari so se dogajale tiste dni: »Kakšna velika kirurgija! Vzeti in v enem kosu odrezati stare smrdljive tumorje!« A je pozneje postal razočaran, ko je videl, da se spremembe niso obrnile v tisto romantično revolucionarno smer, ki jo je opeval Blok, temveč v krvavo vojaško bitko, ki je porušila državo. Sebi je močno očital začeto »neprevidno navdušenje« nad novo oblastjo, za katero se mu je potem zdelo, da bi se zaradi nje sam [in vsa inteligenca] kar razjokal.

Med državljansko vojno se je Živago poskušal izogibati vojaškemu dogajanju, a so ga nato ujeli rdeči in je pri njih delal kot zdravnik. Dve leti pozneje je pobegnil tako od rdečih kot belih ter se skril v popolnoma opuščeni leseni hiši v gozdu, kjer je pisal pesmi in ponovno premišljeval o vsem, kar se je zgodilo.

Pasternak je prišel do zaključka, da je revolucija tragedija za človeštvo, nasilje nad življenjem, njegovo naravo in naravnimi zakoni.

100 let pozneje: Zakaj v Rusiji danes ne bo nove revolucije