Tudi poškodovani psi imajo pravico do življenja
Galina Makarova in Arbat
Marija Ionova-Gribina
Arbata smo vzeli iz zavetišča leta 2011. Enega psa smo že imeli in v bistvu nismo potrebovali še enega, a se nas je njegova zgodba močno dotaknila. Nekoč je bil Arbat hišni ljubljenček, a so se mu nekega dne zataknile šape v kretnicah, lastniki pa so ga kar pustili na progi. Ko sem to prebrala, sem dva dni jokala, nato pa rekla svojemu možu: »Vzemiva ga.« Soprog je takoj pristal.
Že takoj, ko smo ga prvič srečali, smo se odločili, da Arbata vzamemo domov: bil je tako vznesen, da si se moral zaljubiti vanj. Meni in možu so zastavili veliko vprašanj in morala sva iti na »poskusne sprehode«, da bi videli, ali bova fizično zmogla. Arbat je namreč velik pes, a tudi jaz nisem preveč majhna. Glede na to, da živimo v četrtem nadstropju brez dvigala, smo morali narediti določene prilagoditve.
Arbatova kolesa stanejo 500 dolarjev, a so nam pomagali ljudje iz zavetišča. Priskrbeli so denar in napisali pismo ameriškemu podjetju Eddie's Wheels, ki proizvaja koleščka za pse. Njegova zgodba jih je tako ganila, da so nam dali 50% popust, pomagali so nam tudi z dostavo. Enkrat je čez cesto tekla veverica, ki je vrgla pogled na Arbata. Za njo se je pognal s takšno hitrostjo, da sem ga komaj uspela dohiteti. S koleščki ni nič počasnejši od policijskega avtomobila.
Irina Gulina in Goša
Marija Ionova-Gribina
Goša je kot ščene živel na parkirišču. Ko je imel deset mesecev, je nanj neki idiot streljal s pnevmatično pištolo. Metek ga je zadel v lopatico. Zaradi bolečine in šoka je stekel na cesto, kjer ga je zadel avtomobil. Tam je ležal, dokler ga ni našla deklica, ki ga je pripeljala v kliniko. Morali so mu amputirati šapo.
Prej smo imeli družinsko psičko, ki pa je umrla. To je bilo za nas tako boleče, da sem se takrat odločila, da ne bom več imela psa. A sem neke noči sanjala, da bom našla psa s tremi šapami. Že naslednji dan sem odprla časnik in v njem našla Gošino sliko s prošnjo za pomoč. Takoj smo odšli in ga vzeli. Je prečudovit pes, niti malo ogorčen, zelo dobrosrčen.
Ko je bil še mlad, Goše sploh ni motilo, da nima šape, zato je veselo skakal preko ograj. Šele pri devetih letih je potreboval pomoč. Bil je tudi precej okrogel. Vedno si želi na sprehod. Če se na poti nazaj utrudi, ga primem za ročico in odnesem domov. Seveda je težak. Hrbet trpi. Toda to ni pomembno. Glavno, da je tukaj.
Andrej Jarkovič in Maks
Marija Ionova-Gribina
Sami smo naredili kolesa, kar ni pretežko. Skupaj smo zvarili nekaj polietilenskih cevi, ki jih uporabljajo za gretje, ter dodali dva koleščka z otroškega kolesa. Navodila sem našel na internetu. Pri šestih letih je Maks dobil kilo na medvretenčnem disku, zato so mu odpovedale zadnje noge. To je bilo pred dvema letoma. Ne vozimo ga prepogosto na sprehod s kolesi, samo kadar gremo daleč ali pa je zunaj blatno in mokro. Navadno uporabljamo pas ali hodalico, drugače čisto pozabi, da mu ne delujejo zadnje noge.
Ostali psi na Maksa reagirajo tako, kot bi šlo za kolo. Tečejo za njim, ne razumejo, kaj vidijo, poskušajo ugrizniti kolesa. A naš Maks je precej borben in zna hitro udariti nazaj. Včasih teče za kakšno mačko, a ga poskušamo zadržati, saj bi se lahko prevrnilo kolo in mu poškodovalo hrbet.
Nina Barber in Verba
Marija Ionova-Gribina
Na Verbo veliko bolj reagirajo otroci kot pa odrasli. Manjkajoča šapa se otrokom ne zdi nič posebnega. Da, saj moramo pojasniti, da je imela nesrečo, a oni to sprejmejo zelo mirno, zelo naravno. Zares naravno je, da živa bitja trpijo. Toda odrasli gledajo drugače. Običajno izkažejo sočutje, a včasih pretiravajo. Mislim, da bi bila Verba presenečena, če bi vedela, koliko sočutja vzbudi.
Hoteli smo kupiti psa. Namesto psa z rodovnikom smo želeli vzeti enega iz zaklonišča ali ulice. Ni nas odvrnilo, da je imela Verba samo tri noge. Na internetu smo videli posnetek, kako teka naokoli in se igra z drugimi psi. Jasno je bilo, da manjkajoča šapa ni povzročala problemov, niti njej niti drugim psom.
Pred dvema letoma smo se odločili, da jo začnemo trenirati za terapijskega psa, ki obiskuje sirotišnice, hospice in domove za ostarele. To je bila zelo naravna odločitev. Med sprehodi ljudje pogosto sprejmejo Verbo, jo pobožajo in vprašajo, kaj se ji je zgodilo. Dobro ji gre z ljudmi. Sedaj jo dvakrat na mesec peljemo v otroško knjižnico, kjer ji otroci naglas berejo knjige. Občasno gremo v center za posvojitelje, kjer organizirajo dogodke za pse in njihove lastnike. Ko je bila eno leto terapevtska psička, je imela ponovno ocenjevanje. Bila je najboljša v skupini!
Stella Kuznjecova, Dana in Bulat
Marija Ionova-Gribina
Hotela sem invalidnega psa, ker rada skrbim za pse, jih peljem na sprehode ipd. Delam vsake štiri dni, ob reki pa imam hišo z veliko odprtega prostora. Na sprehod gremo trikrat ali štirikrat dnevno.
Dana je prišla iz zavetišča. Že ko sem jo videla, sem si rekla – to bo moj pes. Trikrat sem obiskala zavetišče, da sem se naučila, kako skrbeti zanjo. Zaradi poškodovane hrbtenjače ni mogla hoditi. V zavetišču vam ne bodo kar tako dali psa, pač pa bodo najprej preverili, ali boste dober lastnik.
Bulat je živel na vasi in je bil brez strehe nad glavo, a so mu ljudje dajali hrano. Pripadal je vsem. Nekega dne je zaspal na polju in kombajn mu je odrezal zadnje šape. Premaknil se je in šepajoč odšel. Nihče ga ni videl dva meseca. Vsi so mislili, da je poginil zaradi izgube krvi, a se je nato spet pojavil. Njegove šape je že prekrila koža. Hoteli so ga uspavati, a so si premislili. Vsem je bilo hudo po vsem, kar je preživel. Tako je šest mesecev živel v uti na verigi, dokler niso zanj izvedeli prostovoljci, ki so se odločili, da mu bodo poiskali dom.
Vsi okoli mene psa poznajo po imenih. Na sprehod ju peljem skupaj. Na začetku je bilo to strašno, a sem se navadila. Če Bulat s svojimi kolesi naleti na Dano, mu rečem: »Stoj, pazi!« Sporočilo razume in se drži na razdalji.
Originalni prispevek v ruščini.