Zakaj so Rusi postali komunisti?

Vir: Jekaterina Lobanova

Če boste danes v Rusiji mimoidočega poklicali z besedo »tovariš« ali pa boste komu začeli govoriti o neizogibni zmagi svetovnega proletariata, vas bodo najverjetneje pogledali z začudenjem. 100 let  po oktobrski revoluciji, med katero so na oblast prišli boljševiki, ki so 70 let z mešanimi uspehi gradili komunizem, v Rusiji vanj ne verjamejo več. Komunistična partija se je vgradila v sedanji sistem oblasti in je na zadnjih volitvah zbrala skromnih 13% glasov.

Lenin, boljševiki, kongresi modre partije, ki vse vidi – vse to je z razpadom Sovjetske zveze leta 1991 odšlo v zgodovino. Ostale so samo rdeče zvezde na kremeljskih stolpih, plejada spomenikov Leninu (po statistiki spletne strani Lenin Statues jih je v Rusiji več kot 5300) in druga sovjetska simbolika. Gre za objekte spomina, ne pa tudi ideologije. Četudi se je vse skupaj leta 1917 začelo z velikim navdušenjem.

25 let po razpadu Rusija ne želi obnoviti Sovjetske zveze

Revolucija se ni zgodila »po pravilih«

Teoretika razrednega boja 19. stoletja Karl Marx in Friedrich Engels sta bila prepričana, da se bo socialistična revolucija zgodila v državah z razvito kapitalistično družbo, kjer obstaja resen delavski razred, ki ga zatira buržoazija. Carske Rusije, ki je bila pretežno agrarna država, v kateri so kmetje po popisu leta 1897 sestavljali 77% prebivalstva, nemška znanstvenika nista jemala resno, češ razvijte najprej kapitalizem, šele potem ga boste lahko zrušili s silo vstajajočega delavstva. A se je vse skupaj izteklo drugače.

100 let pozneje: Zakaj v Rusiji danes ne bo nove revolucije

Ko je februarska revolucija leta 1917 odnesla monarhijo, se je od marca do oktobra leta 1917 za oblast borilo več strank. Na vrh so prišli najbolj radikalni socialisti, boljševiki z Vladimirjem Leninom na čelu. Ljudstvu, izčrpanemu od prve svetovne vojne, so obljubili konec trpljenja in preprost recept za srečo. Narodom – mir, kmetom – zemljo, delavcem – delavnice in tovarne, buržujem – sramotno smrt.

Plodna tla

»Boljševiki so se izkazali za edino politično silo, ki je odlično zajela in izkoristila socialno sovraštvo ter stremljenja množic po egalitarni pravičnosti,« je zapisal zgodovinar Aleksander Orlov. Z njim se strinja Aleksander Pižikov, glavni znanstveni sodelavec Inštituta za družbene vede na Ruski akademiji za nacionalno gospodarstvo in javno upravo. Prepričan je, da zmaga boljševikov v Rusiji sploh nima zveze z marksizmom.

Komunistični mozaiki na ruskih ulicah

»Na koncu 19. in začetku 20. stoletja sta v bistvu obstajali dve Rusiji,« razlaga Pižikov za RBTH. Prva je bila Rusija plemičev, izobražencev in buržoazije, ki se ni razlikovala od evropskih držav: predstavniki višjih slojev so se obračali na kapitalizem in zahodni pravni sistem. Druga Rusija, ki je združila absolutno večino kmetov in pomemben del delavcev, pa je živela po popolnoma drugih zakonih.

»Šlo je za zelo patriarhalno okolje, ki je v marsičem ohranila staroverski in skoraj srednjeveški način življenja. Glavna inštitucija je bila kmečka občina, kmetje so skupaj obvladovali zemljo in jo obdelovali, ni bilo razvite zasebne lastnine.« Po besedah Pižikova je »druga Rusija« tista, ki je v resnici veselo skočila na vlak boljševikov, ko so jim obljubili, da bodo vse zaplenili in razdelili. »V bistvu je bila kmečka Rusija vrsto let noseča s sovjetsko oblastjo,« se je izrazil zgodovinar. Ravno zaradi tega, ne pa, ker bi bili Rusi tako zagreti za ideje Karla Marxa, je komunizem zares zmagal v Rusiji, poudarja.

Irci so se spogledovali z rusko revolucijo

Vse je šlo mimo

Po besedah Pižikova je ideja o izgradnji svetovne pravične družbe brez revnih in zatiranih več desetletij pozneje doživela diskreditacijo. »Že v letih vladavine Brežnjeva (70. leta) je postalo jasno, da se je partijska nomenklatura oddaljila od ljudstva in se je poskušala krčevito obdržati na oblasti, ne da bi peljala družbo v kakšno svetlo prihodnost,« je prepričan zgodovinar. Po njegovem mnenju je splošno razočaranje nad komunističnimi ideali spodbudila razpad Sovjetske zveze, ki je doživljala resne ekonomske probleme.

Večja kot je revščina, večja je nostalgija po Sovjetski zvezi