Sveti hudič: mineva 100 let od umora Grigorija Rasputina

“Ulice Peterburga so bile videti praznično, mimoidoči so ustavljali drug drugega in veselo čestitali, ne samo znancem, ampak tudi neznancem ... Po celem mestu so v cerkvah potekale zahvalne daritve, v vseh gledališčih je občinstvo prosilo himno in potem z navdušenjem zahtevalo, da jo ponovijo.” To ni opis praznovanja vojaške zmage ali konca vojne. S takšnim navdušenjem je ruska prestolnica pozdravila 17. december (31. december po novem koledarju) leta 1916, ko je mesto dosegla novica, da je skupina aristokratov minulo noč ubila “starca” (tako so ga imenovali po zgledu drugih uglednih mentorjev – menihov) Grigorija Rasputina.

Malo več kot deset let potem, ko se je polpismeni kmet iz Sibirije šele dobro pojavil v Peterburgu, si nihče ni mogel predstavljati, da bo imel kmalu zadnjo besedo pri sprejemanju ključnih vladnih odločitev, vsesplošno sovraštvo do njega pa bo doseglo tolikšne razsežnosti.

"Posebne duhovne sposobnosti"

Ko se je Rasputin pojavil v Peterburgu, nekje med leti 1904 in 1905, je bil že znan kot veren človek, tujec, ki je romal po samostanih in svetih mestih. Govorilo se je, da ima izjemne sposobnosti in lahko zdravi bolne.

V Peterburgu so se zanj začeli zanimati mnogi vplivni cerkveni voditelji, med katerimi je bil tudi arhimandrit Feofan, duhovnik carske družine. Po eni od razlag je prav on Rasputina predstavil carici Aleksandri Fjodorovni in carju Nikolaju II.

Makarij, Feofan, Rasputin, 1909. Vir: arhivska fotografija

Takrat je Rasputin pozitiven vtis pustil tudi pri ljudeh, ki so uživali sloves verskih stoikov, kot je bilo to v primeru Feofana, na katerega je Rasputin naredil močan, pozitiven vtis. “... Očeta Feofana je tujec povsem prevzel, saj je v njem videl obraz “Božjega služabnika”, “svetega človeka”, se je spominjal metropolit Venjamin, tesni sodelavec arhimandrita. Starec iz Sibirije, ki takrat ni štel več kot 40. let, je očaral tudi njega: “Rasputin je name takoj naredil zelo močan vtis, tako z izredno močjo svoje osebnosti […] kot z jasnim razumevanjem duše …”

Cerkveni zgodovinar Georgij Mitrofanov je prepričan, da Rasputin ni bil avanturist, temveč človek, ki je bil obdarjen s posebnim pogledom na svet in  “posebnimi duhovnimi veščinami”.

Rasputin-zdravilec

Ko so mu odprli vrata v Carski dvorec, je Rasputin uspel na svojo stran pridobiti carsko družino. Največ vpliva je imel na carico Aleksandro Fjodorovno, kar povezujejo zlasti z boleznijo naslednika Alekseja – edinega sina Aleksandra in Nikolaja, pri katerem so odkrili strašno bolezen – hemofilijo.

V številnih primerih, ko ob poslabšanju bolezni zdravniki niso znali pomagati, je na pomoč priskočil Rasputin. Po besedah velike kneginje Olge Aleksandrovne, ki jo v svoji knjigi Zadnja velika kneginja omenja Ian Warren, so Rasputinove intervencije dejansko blagodejno vplivale na naslednika. Njene besede so še toliko bolj pomembne, saj je imela do “starca” negativen odnos.

Vir: arhivska fotografija

Greh in milost

Bližina carske družine – carico je Rasputin imenoval “mamoju”, carja pa “papoju” – ni mogla biti brez vpliva na obnašanje polpismenega sibirskega kmeta. Kot piše zgodovinar in literarni teoretik Aleksej Varlamov v svoji knjigi Grigorij Rasputin – Novij, se je začel hvaliti s svojimi vezami v Zimskem dvorcu, pod svoje okrilje pa je začel jemati zelo različne ljudi, ki so ga prosili za pokroviteljstvo in jih je sprejemal v svojem ogromnem stanovanju v centru glavnega mesta. Rasputin je poslušal njihove prošnje in če se mu je zdelo potrebno, je z njihovimi prošnjami nadlegoval kogarkoli iz vlade. Varlamov navaja naslednji primer: Rasputin je poklical na ministrstvo za notranje zadeve in ukazal uradniku, ki se je oglasil, naj “pokliče Aljoško, tega ministra”. Starec je imel v mislih Alekseja Hvostova, šefa ministrstva za notranje zadeve od leta 1915 do leta 1916.

Leta 1910 in 1911 je bilo življenje Rasputina že daleč od podobe pravičnika, za kogar je veljal, ko se je pojavil v Sankt Peterburgu. Po glavnem mestu so začele krožiti govorice o njegovem pijanstvu, razvratu, pretepih v pijanem stanju ter hipnotični moči, ki jo ima na predstavnice nasprotnega spola. Ko so ga obtožili zapeljevanja, se je branil, da ženske same iščejo njegovo bližino ter da je samo preko greha možno spoznati, kaj je to milost.

Ruski svečenik. Karikatura prikazuje njegov vpliv na carsko družino. Vir: Alamy/Legion Media

Rasputin in carica

Največ prahu so dvignile govorice o njegovih odnosih s carico. V Rusiji se je govorilo, da “Griša” živi s carico in njenimi hčerami. “Moja duša je spokojna samo takrat, počivam samo takrat, ko si ob meni ti, učitelj. Ko poljubljam tvojo roko in glavo sklanjam na tvoja blažena pleča,” je mogoče prebrati v enem od dolgih pisem, ki jih je Aleksandra Fjodorovna napisala Rasputinu in so jih konec 1911 leta širili po Peterburgu. Po besedah premierja Vladimirja Kokovcova so pisma dala “povod za najbolj nezaslišane čenče”, pa četudi je v resnici šlo za “manifestacijo mističnega razpoloženja [carice]”.

Pisma so postala dostopna javnosti, ko jih je Rasputin po predvidevanjih predal   menihu Iliodoru, ki je bil na začetku pod vplivom “starca”, pozneje pa je postal eden od njegovih najostrejših nasprotnikov in je napisal celo knjigo “Sveti hudič”. Kmalu po škandalu s pismi je eden od poslancev Državne dume o Rasputinu postavil uradno vprašanje, o “starcu” pa so začeli pisati časopisi po vsej državi. Ugledu monarhije je bil zadan še en udarec.

Rasputin in njegovi občudovalci, 1914. Vir: arhivska fotografija

Umor Rasputina in smrt carske družine

Ne glede na škandale, zaradi katerih je moral Rasputin za nekaj mesecev celo zapustiti Peterburg, je njegov vpliv samo še rasel. Aleksej Hvostov, ki smo ga že omenjali, in premier Boris Štjurmer, kot tudi nekateri drugi, so svoje položaje dolgovali prav sibirskemu “starcu”.

To ni bila za nikogar skrivnost in o tem se je javno razpravljalo ob robu I. svetovne vojne, ki se je razvijala zelo slabo za Rusijo. Pojavile so se govorice, da je za poraz kriva izdaja – spomnili so na nemške korenine cesarice. K nemškim agentom v družbi so začeli prištevati tudi Rasputina. Nad “starca” so se začeli zgrinjati temni oblaki. Kot piše Varlamov, je Rasputin v zadnjih mesecih svojega življenja še posebno veliko pil, saj naj bi čutil prihajajočo smrt, ki bo, kot je prerokoval, pomenila tudi konec carske dinastije.

Konec je nastopil 16. decembra v domu sorodnika carja kneza Feliksa Jusupova, ki je postal organizator zarote, da bi rešil ugled carske družine. Kot se je spominjal Josupov, zarotniki, med katere je sodil tudi veliki knez Dmitrij Pavlovič in poslanec-monarhist iz Državne dume Vladimir Puriškevič, so Rasputina najprej nahranili z zastrupljenimi pirogi, nato so ga nekajkrat ustrelili, nazadnje pa so ga utopili v luknji, ki je nastala v ledu.

Knez Feliks Feliksovič Jusupov (1887-1967) je bil eden od organizatorjev zarote, s katero so želeli umoriti Grigorija Rasputina. Po oktobrski revoluciji je živel v Franciji. Vir: RIA Novosti

Dva meseca po smrti Rasputina so v Rusiji strmoglavili monarhijo.  Aleksandra in Nikolaja Romanov sta bila skupaj s svojimi otroci najprej poslana v Sibirijo (po poti so šli tudi mimo vasi, v kateri je živel Rasputin), nato so celotno družino skupaj s služabniki ustrelili v kleti doma v Jekaterinburgu. Po usmrtitvi so pri članih carske družine našli 57 ikon, od katerih je tri podaril Rasputin.

Redke arhivske fotografije kronanja poslednjega ruskega carja