S »trolo« čez dobršen del Krima

Ko smo z letalom prispele iz Moskve v Simferopol in odkorakale z letališča, se je okrog nas takoj znašla gora taksistov, ki nam je ponudila prevoz v katerokoli mesto na polotoku, pa naj bo to Alušta, Sevastopol ali Bahčisaraj. Vendar smo se že vnaprej odločile, da preizkusimo neobičajno krimsko znamenitost – najdaljšo trolejbusno linijo na svetu, ki poteka od Simferopola do Jalte.

Trolejbus številka 52 odpelje proti južni obali Krima vsakih 20 minut, potovanje pa stane le 129 rubljev (1,88 €). Začetna postaja je v bližini letališča. Za tri ure mora trolejbus premagati 96 kilometrov skozi Simferopol, preko krimskih planin in vzdolž Črnega morja. To je edini trolejbus na svetu, ki pelje čez hribe.

To je najbolj poceni način potovanja od Simferopola do turistične južne obale Krima, je pa tudi najbolj naporen. Zakaj bi se z njim sploh peljali turisti? Ker si lahko na ta način v miru in podrobno ogledajo tako ljudi kot naravo, ki se med potjo postopoma spreminja.

Vir: Aleksander Rjumin/TASS

Hitro smo kupile karte v malem belem kiosku poleg postaje. Trolejbus je bil praktično prazen. Samo starejši par je čakal na odhod. Trolejbus je vozila ženska. Iz neznanega razloga na Krimu ter praktično po vsej Rusiji trolejbuse v glavnem vozijo ženske. Najprej je pomila stekla, nato je preverila karte in trolejbus je končno speljal. Naše potovanje se je začelo.

Vir: Aleksander Rjumin/TASS

Skozi Simferopol

Z letališča nas pot popelje naravnost v center Simferopola. Dokler smo si skozi okna ogledovale gore v daljavi, so na nasprotni strani gradbeni stroji širili in asfaltirali ulico. Na postajah so vstopali novi potniki: delavci, šolarji z nahrbtniki in babice s torbami.

Vozimo se počasi, brez hitenja pridemo na most nad železniškimi tračnicami. Pri stavbi železniške postaje ni žive duše. Peroni so prazni. »Tukaj ni nobenega prometa. Samo dva, trije medkrajevni električni vlaki in to je vse,« mi pravi eden od potnikov. Potniške vlake so ukinili po referendumu leta 2014.

Nato smo šli mimo avtobusne postaje, kjer je bilo ravno nasprotno, ogromno ljudi: ljudje so hiteli, jedli, kričali, kupovali karte in v zadnjem trenutku skočili na avtobuse. Naš trolejbus je zdaj že prepoln. Na drugi strani sedita dva šolarja, nato prideta še dve starki. Šolarja vstaneta in jima ponudita sedež, a sta prijazno gesto odklonili. Sledijo neskončni pogovori o vremenu, cestah in prejšnjem vikendu.

Vir: Lori/Legion-Media

Vozimo se po glavni in najdaljši mestni ulici, ki se imenuje Kijevska. Simferopol je nepričakovano sivo mesto: veliko barv je na plakatih, reklamah, ljudeh in gradbiščih, same zgradbe pa so sive. Povsod je peščeni prah, ki ga naokoli nese jesenski veter. Šolarja na drugi strani skupaj jesta belo čokolado. Trolejbus zapusti mesto in se zapelje v vas.

Trolejbusi vozijo po tej liniji že več kot 50 let. Prvi del od Simferopola do Alušte so odprli leta 1959, do Jalte pa so jo podaljšali leta 1961. Potovanje danes traja enako dolgo kot takrat, zamenjala so se samo vozila. Pred 40 leti so čez krimske planine vozile Škode, danes pa so to ruski trolejbusi, kot je novi nizki Avangard iz Volgogradske tovarne.

Čez planine

Nenadoma zagledamo planine. Trolejbus lahko in spokojno vijuga po serpentinah. Levo in desno vidimo prepade in gozdove. »Koliko je tukaj gob, kako visoko bi se morala povzpeti, da bi jih nabrala?« mi je prišlo na misel.

V nekem trenutku je pot postala strma in trolejbus začne »škripati«. Nekje sredi krimskih planin opazimo velik križ. Povzpeli smo se na kontrolno točko, tj. na najvišjo točko trolejbusne linije, ki se imenuje Perevaljno. Nahaja se na nadmorski višini 752 m. Tukaj so postavili spomenik trolejbusu. Nekoč je bila tukaj meja, čez katero ruski trolejbusi niso zmogli. Trolejbus je še naprej poln do zadnjega kotička. Ni prostora niti za stanje. Nato pa se spustimo proti morju.

Vir: Lori/Legion-Media

Spust proti morju

Morje se začne takoj po Alušti, prvem postanku na naši poti. Žensko za volanom je zamenjala druga kolegica. Gneča je že tolikšna, da je že skoraj nevzdržno, ker se tukajšnjim prebivalcem na postajah pridružuje vse več turistov. »Kje je postaja Botanični vrt?« sprašuje potnica. »V Nikiti, vam bom pokazal,« je rekel nekdo. Še nekdo vstpi: »Tudi jaz tam izstopam, vam bom pokazal.« Do botaničnega vrta je še nekaj kilometrov v smeri Jalte, vendar vznemirjeni turisti še nekajkrat vprašajo, ali nismo morda že šli mimo postaje.

Vir: Lori/Legion-Media

V Evropi redkokje vidite takšno gnečo v javnem prometu, zato so Evropejcem zelo zanimive situacije v avtobusih, vlakih in trolejbusih, ki gredo mnogim Rusom na živce. To je tako kot v vagonih brez kupeja: en teden se boste vozili od Moskve do Vladivostoka, a boste lahko spoznali lokalne prebivalce, odvisno od tega, kako dobro znate ruščino. Za spoznavanje države ni dovolj, da se zapeljete s taksijem do hotela in greste na ekskurzije.

Od Alušte do Jalte je 33 km, pot pa nas pelje ob strmi obali Črnega morja. Tu in tam naletimo na kakšen šotor s spominki, sadjem, zelenjavo in vinom. V vsakem naselju se pot nekoliko oddalji od obale in se dvigne, nato se spet malo spusti in približa morju. Krimska trolejbusna linija malo spominja na »vlak smrti«.

Vir: Lori/Legion-Media

Zapeljemo se mimo Mansardovskega dvorca, mladinskega tabora Artek in botaničnega vrta, povsod pa vstopajo in izstopajo turisti. Mnogi imajo fotoaparate in sončna očala. Na levi strani vidimo krimska mesteca, spodaj pa veliko in bleščeče morje. Na desni strani so vinogradi in rezidence njihovih lastnikov.

Vir: Aleksander Rjumin/TASS

Premagali smo zadnji spust mimo vinarne Massandra in prispeli na avtobusno postajo na Jalti. Tudi tukaj so gore turistov. Na Krimu smo »turisti-začetniki«, vendar smo med potovanjem spoznali, da bodo počitnice na Krimu polne lepih kotičkov ter dobrih, sproščenih ljudi.

Polotok Krim: izgubljen v času