“Regionalna sila”, ki je obnorela Združene države Amerike

Zakaj so obtožbe o Rusiji prikladne za obstoječo politično in medijsko elito?

Po končani tretji debati med republikanskim in demokratsko kandidatko za predsednika ZDA, Donaldom Trumpom in Hillary Clinton, je ameriška predsedniška kampanja stopila v zadnjo fazo. Proces traja že več kot eno leto, večina pozornosti pa je bila posvečena izbiri kandidata za obe veliki stranki, medtem ko so druge kandidate povečini ignorirali.

Vsaj s strani političnih in medijskih elit seveda ni bilo mišljeno, da se bosta na volitvah 8. novembra pomerila Clintonova in Trump, ampak so si te želele, da bi na republikanski strani kandidirala bodisi  Jeb Bush bodisi Marco Rubio, ne pa komični bogataš, ki grmi čez elite in se nezaslišano izraža o ženskah. Na kratko: republikanski kandidat bi moral postati nekdo, ki bi garantiral status quo v ameriški notranji in zunanji politiki.

Rusi prihajajo!

Kako je prišlo do tega, da je Hillary Clinton v tretji debati obtožila Donalda Trumpa, da bo le Putinova lutka? Preprost odgovor bi bil, da je zunanji sovražnik vedno priročen za prepričevanje volilnega telesa, da je politični nasprotnik v resnici koristen idiot ali celo izdajalec, zato ga nikakor ne gre podpreti. Bojim se, da obstajajo globlji vzroki. V nasprotnem primeru bi lahko Clintonova in demokrati ter večina medijev strašili tudi s Kitajci ali s kom drugim, mar ne? Zakaj torej ravno z Rusi?

V predsedniški kampanji se je zgodil zanimiv preobrat, za katerega je seveda kriv Donald Trump. Republikanski jastrebi so se začeli prebijati na stran Hillary Clinton, demokratske kandidatke, saj v njej vidijo osebo, ki bo najbolje zastopala njihova stališča.

Trump govori o sodelovanju. Da, tudi o uničenju Islamske države, krepitvi ameriških oboroženih sil. Pravi, da ga ne bi motilo, če bi se z Rusijo povezal v boju proti Islamski državi in če bi lahko sodeloval z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Zaznati je zadržanost do vojaških pustolovščin, kakršni sta bili tisti v Iraku in Libiji in še celo od ameriških zaveznikov bi si želel, da bi več namenjali za lastno obrambo in ne bi ves čas sloneli na ameriški pomoči.

»Nismo še prišli do 'imperija zla', imamo pa že 'carja zla«

Seveda ne moremo biti stoodstotno prepričani, da to, kar govori, tudi resno misli, vendar s svojimi napovedmi brez dvoma nakazuje drugačno zunanjo politiko od ustaljene. Ustaljena pa je agresivna politika obvladovanja večine planeta, ki so jo do zdaj podpirali tako republikanci kot demokrati. Zato trenutno tudi republikanski jastrebi podpirajo Hillary Clinton!

Clintonovi ni mar za civiliste

Ni izključeno, da Hillary Clinton kot predsednica ZDA nad Sirijo ne bi poskušala uvesti območja prepovedi poletov. Za ruska in sirska letala, seveda, ameriška letala in letala njihovih zaveznikov pa bi tam lahko še naprej izvajala letalske napade. S tem bi sirske vladne sile izgubile pomembno prednost pred uporniki. Že do zdaj so ZDA in številne druge države izdatno pomagale upornikom in to želijo početi še naprej, vse za končni cilj, da bi v Damasku videli svojo lutko. Da uvedba območja prepovedi poletov nad Sirijo ni tako nedolžna zadeva, je pred leti že priznala tudi sama Clintonova.

Kot pišejo pri The Intercept, gre za njeno izjavo, ki so jo člani njene kampanje vključili v kar 80 strani dolgo poročilo o njenih največjih spodrsljajih. Poročilo bi ostalo tajno, če ne bi prišlo do vdora v strežnik Demokratske stranke. Med prejemniki poročila je bil tudi vodja njene kampanje John Podesta, njegova elektronska sporočila pa je objavil WikiLeaks.

V svojem govoru za investicijsko banko Goldman Sachs leta 2013 je Clintonova opozorila, da bo zelo težko uničiti sirsko zračno obrambo ter da bo pri tem umrlo ogromno civilistov.

“Njihova zračna obramba postaja po zaslugi uvoza iz Rusije čedalje bolj sofisticirana. Če hočeš uvesti 'območje prepovedi poletov', moraš najprej uničiti zračno obrambo, ki je nameščena v gosto naseljenih območjih. Naše rakete, tudi če bo šlo za rakete, ki bodo izstreljene od daleč, da naših pilotov ne bomo izpostavljali nevarnosti – bodo ubile veliko Sircev,“ je izjavila. “Kar naenkrat bo ta intervencija, o kateri ljudje govorijo tako goreče, postala intervencija Nata in ZDA, v kateri bo umrlo veliko Sircev.” Dodala je še, da bo v Siriji precej težje posredovati, kot je bilo to v Libiji.

Temu navkljub se je Clintonova med zadnjo debato z republikanskim predsedniškim kandidatom Donaldom Trumpom zavzela tako za “območje prepovedi poletov” kot za “varna območja” v Siriji.

Seveda Rusi nikoli ne bodo dopustili takšnega scenarija. Čeprav se na trenutke sliši rahlo pretirano, govorimo o možnosti izbruha tretje svetovne vojne.

“Let's shoot the messenger” (Ubijmo tistega, ki prinaša sporočilo)

Nobena skrivnost ni, na čigavi strani je večina medijev, in to ne samo v ZDA, pač pa povsod na zahodu. Tudi v Sloveniji, kjer smo pred dnevi že lahko brali članek z naslovom Kako je Donald Trump izgubil volitve, s tipičnim “let's shoot the messenger” sporočilom.

Med drugim smo lahko prebrali: “Julian Assange, šef WikiLeaksa, ki že leta močno nasprotuje Clintonom in za katerega se zdi, da deluje kot Trumpov zaveznik iz pozlačene zaporniške celice – spalnice v londonski ambasadi, v kateri je zaprt že več let – je objavil nekaj njenih elektronskih sporočil, ki so se izkazala za ... nič takega”. Nezaslišano! Večina medijev obsoja Wikileaks, ki počne samo to, kar so včasih počeli novinarji.

Nobena skrivnost ni, da so večinski mediji enako negativno nastrojeni proti Rusiji, še zlasti pa proti   ruskemu predsedniku. Prav v Wikileaksu se združita obe zgodbi, saj so in še razkrivajo elektronska sporočila, ki mečejo slabo luč na Hillary Clinton. Povsem logično je, da omenjena razkritja v Trumpovi kampanji skušajo izkoristiti in tako prepričati čim več volivcev. (Kaj, hotel je premagati svojo nasprotnico? Kakšen škandal!").

»Zahodna politična in novinarska elita je profesionalno rusofobna«

Da bi bila škoda za Hillary Clinton čim manjša, v njeni kampanji in tudi v medijih skušajo pozornost preusmeriti stran od same vsebine razkritij in jih označiti za delo Kremlja, s čimer naj bi Rusija poskušala vplivati na ameriške volitve. Čeprav za kaj takega ni nobenih pravih dokazov, je pravzaprav že obveljalo, da je Wikileaks samo še ruski projekt za rušenje ameriške demokracije.

Naj se sliši še tako za lase privlečeno, se dogaja natanko to. Tisti, ki trdijo, da so privrženci Donalda Trumpa rahlo omejeni, ker se bojijo, da jim bodo demokrati ukradli volitve, so sposobni trditi, da poskušajo Rusi z razkrivanjem elektronskih sporočil vplivati na izid volitev.

Konservativna vs. liberalna ideologija

Clintonova je označila Trumpa za nič več kot Putinovo lutko. Pravzaprav smo se v zadnjem času že navadili, da je vsak predstavnik alternativnih političnih sil, večinoma gre za nacionalistične, zelo hitro označen za ruskega agenta.

Tako so Rusi zmagali, ker so Britanci izglasovali izstop iz EU, zmagali bodo, če bo Marine le Pen uspešna v Franciji, Putin stoji za vsakim desničarskim politikom, ki kritizira EU, kakršen je madžarski premier Viktor Orban,  zdaj pa celo grozi, da bo s Trumpovo zmago nadzoroval še ZDA.

Čeprav gre za povsem za lase privlečene obtožbe, so dobre v propagandne namene. Nobena skrivnost ni, da je za zahodne politične in medijske elite Rusija postala nevaren tekmec, proti kateremu ne deluje več le smešenje v medijih, ampak je potrebno uporabiti bolj agresivna sredstva.

V zahodnem svetu se dogaja zanimiv premik. Številni konservativci in nacionalisti so se začeli  navduševati nad Rusijo. Pustimo ob strani, ali je Rusija njihovih predstav resnična, ali pa so si jo zgolj pričarali kot zadnjega branika v boju proti progresivni liberalni ideologiji. Ta premik je pomemben tudi v ameriški predsedniški tekmi, v  kateri gre med drugim za spopad med konservativno in nacionalistično ideologijo, ki jo predstavlja Donald Trump, ter progresivno-liberalno, ki podpira Hillary Clinton. Slednja je skorajda povsem prevzela plašč ameriškega imperija, s prihodom republikanskih jastrebov na demokratsko stran pa se je omenjeni proces tudi zaključil. In prav tu leži še en ključ za razumevanje ameriškega predvolilnega cirkusa.

Kandidata, ki bi raje kot izzival vojno, sodeloval z Rusijo, postavljajo v položaj, ko se mora braniti pred obtožbami, da je v najboljšem primeru naivnež in v najslabšem izdajalec. V osnovi  Trump zagovarja svet nacionalnih držav, v katerem vsaka država zasleduje svoje interese in skuša z drugimi sobivati. Gre za svet meja.

Lavrov: Preveč “pussies" okrog ameriške predsedniške kampanje (VIDEO)

Nasprotno Hillary Clinton zagovarja svet, kjer ena velika sila, ZDA, v imenu liberalizma, svobode, demokracije, pravic istospolno usmerjenih, odpiranja meja in kar je še podobnih zamisli, prevladuje nad drugimi, tudi če to pomeni vojne s tistimi, ki mislijo drugače ali si samo želijo ostati samostojni. To je svet vojaških posredovanj od Iraka do Libije in Sirije ter svet barvnih revolucij od Ukrajine do Irana.

Ameriške politične in medijske elite verjamejo v svet Hillary Clinton, zato bodo za njeno zmago naredili vse. Dolgo so republikanci in demokrati, četudi so se medsebojno obtoževali, imeli enake poglede na ameriško zunanjo politiko, Donald Trump pa je prinesel spremembo.

In kje je tu Rusija? Kot vsaka normalna država, si za predsednika ZDA želi nekoga, s komer bi lahko sodelovali. In to je tudi vse.

Se še najde kdo, ki dejansko verjame, da bi lahko “regionalna sila” kot jo je pred leti podcenjujoče označil ameriški predsednik Barack Obama, vplivala na ameriške predsedniške volitve? 

Sašo Ornik je bloger, ki objavlja za svoj blog Jinov svet in za blogerski portal Drugi svet.