Osvajanje Sibirije: Diplomacija pred orožjem

Kako se rusko osvajanje Sibirije razlikuje od osvajanja Amerike?

Ozemlje Rusije se je v nekem obdobju neverjetno hitro razširilo na celotno Sibirijo. Še leta 1585 je prva ruska odprava tragično končala takoj po prečkanju Urala, samo 54 let pozneje pa so Rusi dosegli Tihi ocean. Mnenja znanstvenikov so deljena: nekateri hitrost jemljejo kot dokaz mirne priključitve sibirskega ozemlja, drugi pa v tem, nasprotno, vidijo agresijo in zanemarjanje interesov avtohtonih narodov.

Zgodovina rusko-sibirskih odnosov

Rusi so v stik z avtohtonimi prebivalci Sibirije prišli že veliko pred prvimi vojaškimi odpravami, v katerih so prečkali Ural. V Lavrentijevski kroniki iz 14. stoletja je omenjen Gjurat Rogovič, prebivalec Novgoroda iz 11. stoletja, ki se je odpravil na pohod v “deželo Jugorsk”. Kronika omenja “visoke gore in bakrena vrata”. Zgodovinar Solovjov smatra, da je tukaj govora o Uralu.

Pozneje so se novgorodski “uškujnjiki”, tj. rečni razbojniki, večkrat mudili v teh krajih, leta 1483 pa so moskovske vojvode na pohode preko Urala pošiljale oborožene odrede. Sibirski kanat (upravljal je z ostanki Mongolskega cesarstva) je leta 1555 postal vazal Ruskega cesarstva. Vendar pa je kmalu zatem oblast v kanatu prevzel Kučum, potomec Džingiskana. Ta je prekinil vazalski odnos in začel uvajati islam.

Prva kolonialna odprava je bil pohod kozaka Jermaka proti Kučumu leta 1581. V tem času je kan že napadel obmejna ruska ozemlja. Kučumova oblast ni bila trdna, zato so mnogi sibirski narodi obrnili hrbet muslimanskemu kanu in prešli na stran ruskega carja. Kozaški odred, ki je štel 800 kozakov, je popolnoma porazil Kučumovo vojsko, ki je štela kar 15 tisoč vojakov, med drugim tudi zato, ker pripadniki narodov Hanti in Mansi niso hoteli umirati za kana in so takoj dezertirali. V naslednjih desetletjih je Kučum vodil gverilsko vojno in je v enem od napadov celo ubil Jermaka, vendar kolonizacije Sibirije kljub temu ni bilo več mogoče zaustaviti. Nove odprave so začele v Sibiriji graditi utrjena naselja. Slednja so se pozneje začela razvijati in so postala velika mesta. Mesto Tjumen (danes ima 720 000 prebivalcev) je bilo zasnovano leta 1586, Tomsk (danes ima 570 000 prebivalcev) je nastal leta 1604, že leta 1628 je nastal tudi Krasnojarsk (več kot milijon prebivalcev).

Arhivska slika

Sibirija ni kolonija

Za razliko od pokorjene Amerike Sibirija ni postala kolonija. Kot kolonijo so jo v svojih patetičnih pamfletih prikazovali le pristaši popolne regionalizacije. V Rusiji ni obstajala delitev na “kolonijo” in “metropolo”. Sibirija je enostavno postala del Ruskega cesarstva. Še več, lokalnih elit niso uničevali, pač pa so jih integrirali v rusko elito. Primer, Kučumov sin, ki se je boril proti Rusiji, je na koncu z njo sklenil mir, Kučumov vnuk pa je dobil celo možnost upravljanja z marionetnim Kasimovskim carstvom.

Razkritja sibirske šamanke: »To ni predstava, ampak delo«

Na splošno računajo, da je v Sibiriji pred prihodom Rusov živelo od 240 000 do 300 000 ljudi na 13 milijonih kvadratnih kilometrov. Redki so organizirali centraliziran odpor proti ruski državi. Avtohtoni narodi so drug proti drugemu bili brutalne vojne, zato so mnogi sprejeli “carjevo roko” kot rešitev pred najbližjim sosedom. Bolj, kot so proti vzhodu prodirali kozaki, bolj ostro so se upirali zagovorniki neodvisnosti.

Na območjih svobodoljubnih narodov se je nova oblast naslanjala na utrjena naselja in garnizone, vendar so prebivalci teh krajev kljub temu organizirali vstaje. Napadali so in požigali, na kar so z enako mero odgovorili kozaki. Folklorist Georgij Ergis v jakutskih legendah takole prikazuje Ruse: “Ljudje rezanja in bitk”.

Nepokorni Čukči

Čukči so spadali med najbolj nepokorne narode. Predstavniki tega etnosa so se srdito spopadali s kozaki in v nekaterih primerih celo zmagovali. Potrebno je dodati, da te bitke niso bile velike. Primer: V velikem porazu ruskih enot na reki Orlova je umrlo 51 kozakov. Na žalost je odgovor cesarskih oblasti proti Čukčem v resnici precej spominjal na podobne akcije zavojevalcev Amerike. V cesarstvu je bil leta 1742 celo izdan ukaz, v katerem piše: “Na tiste nemirne Čukče je treba iti z oboroženo roko in jih popolnoma iztrebiti”.

Prebivalci teh krajev so bili tako kot Indijanci občutljivi tudi na epidemije: “Nove bolezni so oslabile in demoralizirale avtohtone prebivalce. Epidemija koz je umorila 80% Tungusa in 44 % Jukagira,“ je zapisal profesor zgodovine John Richards.

Kljub temu je pomembno poudariti, da cilj ruske ekspanzije ni bil genocid, niti zasužnjevanje sibriskih narodov, temveč vključevanje novih področij v ozemlje Rusije ter pobiranje davka od lokalnega prebivalstva. Rusi so se k orožju zatekli šele tedaj, ko diplomacija ni bila uspešna. V Ruski federaciji danes živi 460 000 Burjatov, 480 000 Jakutov (v času osvajanja Sibirije je celotno prebivalstvo znašalo 300 000 ljudi). Posamezni narodi so uspeli ohraniti nacionalno samobitnost. Tako v Jakutiji še danes živi več Jakutov kot Rusov.

Altajski dnevnik: zapiski o cestah in nomadih južne Sibirije