Ko je pod sovjetskimi streli padlo korejsko civilno letalo …
Mimo začrtane poti in v sovjetski prostor
Potniško letalo družbe Korean Air Boeing 747 je imelo redni polet KAL-007 na relaciji New York-Seul z vmesnim pristankom na letališču Anchorage na Aljaski zaradi polnjenja goriva. Pot je vodila preko Tihega ocena okoli ozemlja Sovjetska zveza. Toda takoj po vzletu iz Anchoragea je letalo začelo odstopati od začrtane poti, v trenutku strmoglavljenja nad jugozahodnim Sahalinom pa je odstopanje znašalo okoli 500 km.
Po podatkih iz preiskave Organizacije mednarodnega civilnega letalstva (ICAO) je posadka narobe nastavila avtopilot in ni preverjala svojega trenutnega položaja, zanašajoč se na avtomatične sisteme.
Ob 4.51 po lokalnem času je letalo vstopilo v sovjetski zračni prostor nad prepovedanim območjem na polotoku Kamčatka, kjer je bila sovjetska raketna baza. Po uradni razlagi je sovjetska protizračna obramba zamešala Boeing za ameriško vohunsko letalo RC-135, ki naj bi isto noč nadziral lansiranje sovjetske balistične rakete. RC-135 na radarjih izgleda enako kot potniško letalo.
Zaradi prestrezanja korejskega letala so nad Kamčatko poleteli lovci MiG-23, ki so še naprej spremljale letalo, dokler ni zapustilo sovjetskega zračnega prostora.
Ob 6.13 pa je Boeing spet prečkal sovjetsko mejo, tokrat nad Sahalinom. Nasproti so šli prestrezalci Su-15. Ob 6.24 je pilot lovca Genadij Osipovič izstrelil vse rakete, ki so sestrelile letalo. Ostanki so padli v morje z višine okoli 9 km na območju otoka Moneron, jugozahodno od Sahalina.
Letalo družbe Korean Air na letališču Inčeon v Seulu. Simbolična fotografija. Vir: Flicrt / byeangel
Neverjeten splet naključij?
Po uradni razlagi je do nesreče potniškega letala pripeljalo neverjetno število naključij. Vendar pa so očevidci s sovjetske strani navedli številne nelogičnosti, ki kažejo, da vpad letala v sovjetski zračni prostor morda ni bilo naključje. Uradno razlago postavljajo pod vprašaj.
V sovjetskem vojaškem vodstvu so bili prepričani, da je bil vstop letala del obveščevalne operacije, s katero naj bi odkrivali radarsko zaščito Daljnega vzhoda Sovjetske zveze.
»Nikoli nisem pomislil, da bi moral sestreliti potniško letalo. Karkoli, samo tega ne!«
Genadij Osipovič, pilot lovca, ki je prestregel korejsko letalo
»Američanom je bilo pomembno, da jih [radarski sistemi ZSSR] odkrijejo in so morali leteti preko njih. Vojaško letalo bi takoj sestrelili.«
General Mahmut Garejev
V tem primeru je pomembno omeniti, da so bili veliki deli sovjetskega Daljnega vzhoda res zaprta območja. Poleg raketnih oporišč so bile tam še baze vojne mornarice (vse to so danes objekti posebnega značaja), podmorniške flote, radarske postaje, baze letalstva na dolge razdalje in drugi tajni vojaški objekti.
Prvo vprašanje strokovnjakov in udeležencev incidenta s sovjetske strani je bilo vprašanje, kako je lahko letalo tako zašlo s svoje poti. Boeing 747 je bil takrat opremljen z najmodernejšimi navigacijskimi sistemi, ki so se na več načinov prekrivali (izvajali isto funkcijo), zato ni moč pojasniti, kako niso takoj opazili odstopanja od redne trase. Poleg tega je zelo nenavadno, da ameriške in japonske zračne kontrole niso poskušale niti enkrat stopiti v stik z letom KAL-007, da bi obvestile pilote, da so zašli s poti.
Drugo vprašanje je, ali so bili na letalu potniki. Neobičajno je, da po strmoglavljenju niso objavili seznama žrtev, kot se to dela v takšnih primerih. »Korejci bi morali objaviti seznam potnikov, a tega niso storili? Kdo lahko trdi, da so na letalu bili potniki?« je rekel vojaški strokovnjak in poskusni pilot Aleksander Ščerbakov.
Na kraju nesreče so skupno našli okoli 30 fragmentov trupel žrtev. Veliko manj, kot bi se pričakovalo za letalo z več kot 200 ljudmi, kot jih je imelo po uradnih informacijah. »Jaz sem prepričan, da na letalu ni bilo potnikov. Niso mogli kar izginiti ali se raztopiti v morski vodi,« pravi Anatolij Kornukov, ki je bil leta 1983 komandant 48. lovske divizije Daljnevzhodnega vojaškega okrožja.
Boeing 747 je imel takrat najmodernejše navigacijske sisteme, a je zašel s poti za 500 km. Vir: TASS
Prtljaga in sovjetski dvomi
Udeleženci iskalne akcije za ponesrečenci so opazili, da je bila tudi najdena prtljaga zelo nenavadna. »Očala, kitare, prazne ženske torbice. Vsi najdeni predmeti so prišli v samo šest kovčkov,« se spominja Kornukov.
Zgodovinar Aleksander Kolesnikov meni, da neobičajna prtljaga »potrjuje razlago, da je šlo za provokacijo in so se potniki izkrcali v Anchorageu.«
Stališče o provokaciji zagovarja tudi Filip Bobkov, takratni namestnik predsednika KGB-ja: »Šlo je za dobro načrtovano operacijo. Ni bilo potnikov, samo posadka.«
Neposredni udeleženci tega dogajanja mislijo, da k sklepu o obveščevalni operaciji pripelje na prvi pogled zanemarljiv podatek, da se je letalo v Anchorageu zadržalo za 40 minut.
Zamujanje je običajna praksa in ne izziva posebnih sumov, a je nenavadno, da je letalo vstopilo v zračni prostor Sovjetske zveze istočasno kot ameriški satelit Ferret-D/Farrah. Takratni načelnik Uprave posebnih odsekov vojnega letalstva ZSSR Vasilij Aleksejev prihaja do istih zaključkov: »Njegov let je bil usklajen s poletom ameriškega satelita. Vsi sistemi obrambe Daljnega vzhoda Sovjetske zveze so bili razkriti.«
Ivan Tretjak, ki je leta 1983 poveljeval enotam Daljnevzhodnega vojaškega okrožja, pravi, da so sovjetski obveščevalci uspeli prestreči šifrirano sporočilo Boeinga satelitu: »Lahko vidim podmornice v globini. Dobro se vidijo. Delam posnetke.«
Incident se je zgodil na otokom Sahalin. Vir: screenshot / yandex.ru/maps
Zakaj se letalo ni odzivalo?
Tretje vprašanje je, zakaj se korejsko letalo ni odzivalo, ko so poskušali z njim stopiti v stik, niti na manevre in opozorila s streli sovjetskih lovcev. Poleg tega so piloti Boeinga ob srečanju z lovci začeli izvajati neobičajne manevre za potniško letalo, vsaj tako pravi pilot Genadij Osipovič.
Boeing je zmanjšal hitrost na 400 km/h, kot da bi se hotel otresti spremstva. Pri tej hitrosti Su-15 začne padati. General Mahmut Garejev je mnenja, da v kolikor je res šlo za provokacijo, potem je bil njen namen odkrivanje radarskih sistemov Sovjetske zveze na Daljnem vzhodu. »Američanom je bilo pomembno, da jih odkrijejo in so jih zato morali preleteti. Vojaško letalo bi takoj sestrelili.« Takrat je Boeing v sovjetskem zračnem prostoru preživelo več ur.
»Nikoli nisem pomislil, da bi moral sestreliti potniško letalo. Karkoli, samo tega ne!« je pozneje rekel Genadij Osipovič.
Bi se vohuni res šli samomorilsko misijo?
Tudi če gre res za vohunsko misijo, je zelo nenavadno dejstvo, da je šlo za očitno samomorilsko misijo, kar ni ravno tipično za vojske zahodnih držav. Posadka letala, ki je letelo nad strogo varovanimi ozemlji ZSSR, vsekakor ni mogla računati, da bo od tod prišla nazaj živa.
Dokler ne bodo povsem razkriti tajni dokumenti, je nemogoče z gotovostjo govoriti, kaj se je pravzaprav dogajalo na nebu nad Sahalinom septembra 1983. Pričevanja udeležencev teh dogodkov spominjajo »Vojno proti resnici«, filma Barryja Levinsona (angleško Wag the Dog).
Preberite tudi: