Štiri nevarne zgodbe geologa s sibirskih odprav
Sveta gora
Geolog v planinah, 1982. Osebni arhiv dr. Vladimirja Vladimirova
Dr. Vladimirov je s skupino geologov v 90-ih letih delal v Tuvanski regiji na jugu Sibirije. Večina tamkajšnjega prebivalstva so budisti, pri katerih obstaja tradicija okraševanja svetih gorskih vrhov s trakovi iz blaga. Med neko odpravo so geologi spoznali starejšega človeka, ki jim je pokazal oddaljeno planino in svetoval, naj se tja ne podajo. Oni pa so se samo nasmehnili in nadaljevali svojo pot proti tej planini.
»Dan je bil zelo topel, nebo pa jasno, brez oblakov. Prispeli smo do planine in se začeli vzpenjati na vrh, vendar je na manj kot pol poti naenkrat začelo deževati,« se spominja Vladimirov.
»Pogledali smo proti nebu in videli samo en oblak, točno nad našimi glavami. Pomislili smo, da gre za nekakšno ironijo in se spustili nazaj do vznožja, ko je dež nenadoma ponehal. To nas je zelo vznejevoljilo in ponovno smo krenili proti vrhu, nakar je spet začelo deževati. Nato smo spremenili pot in zaobšli planino. Zanimivo, da je po tem dež popolnoma ponehal.«
Večerja v ekstremnih pogojih
Večerja v Tuvi, 1982. Osebni arhiv dr. Vladimirja Vladimirova
Leta 1978, ko je bil še študent, je Vladimirov sodeloval v odpravi na terenu v vzhodnih Sajanskih gorah. Nekega dne je odšel z vodjo odprave opravljati dodatno raziskovalno delo. Zapustila sta tabor in nepretrgoma hodila dan in noč, da bi prispela na lokacijo.
»Bila je polna luna, pot sva našla s pomočjo kompasa,« razlaga Vladimirov.
Valera, ki je bil vodja, je hodil spredaj s pištolo v roki, medtem ko je Vladimirov hodil za njim. Naenkrat sta opazila, da jima nekdo sledi. Za njima je skozi okoliško grmovje lomastil medved in se premikal v isti smeri kot onadva.
Geologa in medved so dejansko imeli isti cilj – da pridejo do majhne lovske koče v gozdu, kjer rastejo maline, ki jih imajo medvedi tako radi. Vendar to ni bilo končno presenečenje.
Ko sta geologa prišla do koče, sta se odločila povečerjati, vendar v svojih nahrbtnikih nista našla ničesar razen petih kock sladkorja in ene vrečke suhe kaše z mesom.
Vladimirov je namreč mislil, da je hrano s seboj prinesel Valera, Valera pa, da jo je imel Vladimirov. Edini način, da sta skuhala kašo, je bil s pomočjo čajnika, ki sta ga našla v koči. Težko je reči, ali sta jedla ali pila skozi odprtino na čajniku.
Še ena zgodba o medvedu
Vir: Osebni arhiv dr. Vladimirja Vladimirova
Nekoč so bili geologi na odpravi pri reki Srednjaja Kočema v Krasnojarskem kraju v vzhodni Sibiriji. Gozd v tajgi je bil zelo gost, vidljivost pa kratka. Edina pot je bila ozka steza, kjer je bilo grmovje in drevje posekano zaradi geofizičnega raziskovanja.
Dva geologa sta hodila po ozki stezi, da bi zbrala vzorce zemlje. Zaradi gostega rastja nista opazila, da v divjini nista sama, ampak je zgolj 10 metrov pred njima stal medved.
Preživetveni instinkt je napravil svoje in Saša, ki je bil spredaj, je v paniki dvignil lopato in jo prijel v roke kot puško. Proti pričakovanju je njegova demonstracija delovala in medved se je umaknil.
Kasneje, ko sta zgodbo razlagala svojim kolegom, je Saša rekel: »Vanji sem rekel, naj mi poda puško, nakar sva ugotovila, da je nimava.«
Vanja se je dogodka spominjal nekoliko drugače: »Nisi mi rekel za puško, rekel si samo AAAAA!«
Nočni strah
Geologi so pred vzmetnicami uporabljali takšne kamp postelje. Osebni arhiv dr. Vladimirja Vladimirova
Vladimirov in njegovi kolegi so se v letih 1982-83 podali na odpravo na reko Erzin v Tuvi. Ko je padel mrak, so se zbrali v kuhinjskem šotoru in si pripovedovali nenavadne zgodbe z različnih odprav.
»Bilo je mnogo zgodb. Noč je bila zelo tiha in mračna. Naenkrat smo zaslišali zvok verig zelo blizu šotora,« se spominja Vladimirov.
Ko so z lučjo pohiteli iz šotora, so zagledali ogromnega belega konja, vpreženega z verigami.
»Nikoli prej nisem videl takšnega konja,« se spominja Vladimirov. »Bilo je grozljivo.«
Konj je počasi zaobšel šotor, verige pa so tiho žvenketale. Moški del odprave je pospremil ženske do njihovih šotorov, ko so se vrnili, pa konja ni bilo več in ponovno je zavladala tišina.
Preberite tudi: