Najti in likvidirati: Trije sovjetski sovražniki na muhi KGB
"Niti trohice milosti do vohunov in izdajalcev domovine," se je glasil naslov članka, objavljenega leta 1937 v državnem časopisu Boljševik. Ta fraza bi lahko bila geslo sovjetske obveščevalne službe, saj je ta za izdajalca smatrala vsakogar, ki je s svojim delovanjem škodoval Komunistični partiji in interesom njenih vsemogočnih voditeljev.
Sovjetski vohuni niso varčevali z močmi in denarjem pri uničevanju "sovražnikov države", tudi če so ti živeli daleč stran od Rusije. Ta metoda boja proti politično konkurenci je bila še posebej priljubljena v Stalinovi dobi, ohranila pa se je tudi po njegovi smrti. Predstavljamo vam najučinkovitejše likvidacije, ki so jih sovjetski rablji izvršili v tujini.
Aleksander Kutepov - vodja Belega gibanja v Evropi
Ruski carski oficir Aleksander Kutepov (1882-1930) je svoje življenje posvetil služenju monarhiji, tudi, ko je leta 1917 izbruhnila oktobrska revolucija. Polkovnik in bodoči general Kutepov je bil eden od vodilnih poveljnikov Bele armade, ki je združila protiboljševistične sile v državljanski vojni 1917-1922. Vendar njegove sposobnosti niso mogle rešiti Belega gibanja pred propadom, zato je leta 1920 iz Rusije pobegnil v Evropo.
Aleksander Kutepov. Izvor: Legion Media
Kutepov je v Evropi nadaljeval s križarsko vojno proti komunizmu. Leta 1929 je postal predsednik Ruske vsevojaške zveze (ROVS) in vodja Gibanja belih emigrantov, ki so si močno želeli poraza boljševikov. Kot predsednik Rovsa je Kutepov v Sovjetski zvezi organiziral teroristične napade. V enem od napadov je na primer v zrak vrgel partijski klub Leningrajske komunistične univerze. Niti malo ne čudi, da so se oficirji Združene državne politične uprave Narodnega komisariata za notranje zadeve ZSSR (NKVD, bodoči KGB) odločili za odgovor.
Še vedno ni povsem jasno, kaj se je pravzaprav zgodilo s Kutepovim, tudi vsi uradni podatki so še vedno državna skrivnost. Znano je le, da so ga zadnjič živega videli 26. januarja 1930 v Parizu. Sodeč po spominih nekdanjega sovjetskega obveščevalca Pavla Sudoplatova sta dva agenta, oblečena v uniforme francoske policije, ustavila Kutepova na ulici in ga privedla v avto. Ko je slišal, da govorita rusko, se je Kutepov začel upirati in je nenadoma umrl zaradi ishemije srca. Po drugi verziji so agenti poskušali Kutepova ugrabiti, vendar so mu pri tem vbrizgali preveč morfija, zaradi česar je umrl.
Lev Trocki – boljševik v nemilosti
Lev Trocki (1879-1940) je bil dolgoletni vodja boljševikov in nadarjen vojskovodja, ki je ustanovil Rdečo armado. Med državljansko vojno so ga pogosto omenjali kot drugega človeka partije, za Vladimirjem Leninom. Zdelo se je, da priljubljenosti in vpliva Trockega nič ne more postaviti pod vprašaj, čas pa je pokazal ravno nasprotno.
Lev Trocki. Izvor: DPA/Global Look Press
Po Leninovi smrti leta 1924 je Stalin počasi odstranjeval pristaše Trockega z vplivnih položajev in prevzel vso oblast. Trockega so leta 1927 izključili iz Komunistične partije, zatem pa izgnali iz Sovjetske zveze. Pod Stalinovim pritiskom so evropske države ena za drugo zavrnile njegov sprejem, zato je bil Trocki prisiljen, da gre na drug konec sveta - v Mehiko.
Stalin je kmalu ugotovil, da je bil izgon sovražnika napačna poteza. Neumorni Trocki je tudi v izgnanstvu nadaljeval z objavo knjig in člankov, v katerih je Stalina obsodil izkrivljanja idealov marksizma in revolucije. Poskušal je ustanoviti tudi mednarodno protistalinistično socialistično gibanje. Na koncu se je Stalin odločil, da se bo svojega sovražnika znebil.
Likvidacijo je načrtoval Pavel Sudoplatov, namestnik šefa NKVD. Španski stalinist Ramon Mercader se je pretvarjal, da je pristaš Trockega in se tako prebil v njegov krog. Trockega je pogosto obiskoval v njegovi hiši. 20. avgusta 1940 sta ostala sama v sobi in Mercader je izkoristil to situacijo. Trocki se je nagnil nad mizo, da bi bolje pogledal časopis, ki mu ga je Mercader prinesel, ta pa ga je v tem trenutku udaril s krampom. Udarec je bil za Trockega usoden.
Rana je bila globoka okoli 7 centimetrov, vendar je Trocki živel še skoraj cel dan. Varnostniki so ujeli Mercaderja, ki je bil nato obsojen na 20 let zapora v Mehiki, kjer je ostal do leta 1960. Po osvoboditvi se je preselil v Sovjetsko zvezo, oblasti pa so ga nagradile z medaljo in nazivom Heroj Sovjetske zveze.
Stepan Bandera – simbol ukrajinskega nacionalizma
Stepan Bandera (1909-1959) je še danes ena od najbolj kontroverznih osebnosti post-sovjetskega prostora. Mnogi Ukrajinci ga doživljajo kot borca za svobodo in vodjo protipoljskega in protisovjetskega gibanja v zahodni Ukrajini v času 20. in 30. let. Po drugi strani pa mnogi Ukrajinci in Rusi obsojajo Bandero zaradi sodelovanja z nacisti v drugi sovjetski vojni in za masaker nedolžnih civilistov.
Izvor: CTK/Global Look Press
Bandera je bil v začetku 50. let zapornik v koncentracijskem taborišču Sachsenhausen, nato pa se je ustalil v Münchnu, kjer je sodeloval z zahodnimi obveščevalnimi službami v upanju, da bo lahko uničil komunizem in osvobodil Ukrajino. Nanj so večkrat poskušali izvesti atentat, zato so ga njegovi podporniki prosili, naj začasno zapusti mesto. Še preden je odšel, je doživel še en poskus atentata - tokrat uspešnega.
Agent KGB Bogdan Stašinski je 15. oktobra 1959 čakal Bandero v zasedi na vhodu v zgradbo, kjer se je skrival za časopisom in v rokah držal posebno pištolo z injekcijo ciankalija.
"Kaj počnete tukaj?" je Bandera vprašal Stašinskega. Takrat je agent streljal nanj skozi časopis in ga ubil. Stašinski je pravočasno zapustil mesto zločina in se skril, vendar je dve leti kasneje s svojo ženo prešel na stran Zahodne Nemčije in zaprosil za azil. Priznal je, da je ubil Bandero in šel v zapor za 4 leta.
Jurij Drozdov, strašni general KGB-ja in ustanovitelj posebne enote Vimpel