Kozak, ki je omogočil Rusiji, da postane največja
V 16. stoletju so ruski raziskovalci odkrili prostrano ozemlje vzhodno od Uralskih gora, kjer se je nahajal tatarski Sibirski kanat s prestolnico Kašlik. Rusi so tej pokrajini pravili Sibirija, kasneje pa so s tem imenom imenovali vse ozemlje izza Urala do Tihega oceana. Z administrativnega vidika današnja Sibirija ne obsega ruskega Daljnega vzhoda in se ne razteza do oceana.
Sibirija je bila bogata s krznom, ribami in rudninami, zato je dolgo privlačila ruske trgovce in obrtnike. Trgovali so z lokalnim prebivalstvom in svoje proizvode menjavali za dragoceno krzno, tako pa so uspeli prodreti globoko v Sibirijo in jo dobro spoznati. Med njimi so bili tudi Stroganovi, trgovska družina, ki je carski dvor oskrbovala s dragim krznom, za kar so bili nagrajeni z mnogimi privilegiji. Car jim je podelil pravico do uporabe zemlje izza Urala in gradnje utrdb.
Osvajanje Sibirije: Diplomacija pred orožjem
Odnosi med Rusijo in Sibirskim kanatom so postali napeti, ko je na oblast prišel kan Kučum. Kanovi podaniki so izvajali roparske napade na sosednje ruske vasi, jih požigali in zaplenili živino, ljudi pa poslali v suženjstvo. Stroganovi so dobili dovoljenje, da organizirajo lastno vojsko za obrambo svoje države pred tatarskimi napadi. Tako se je 1581 začel vojni pohod na Sibirijo pod poveljstvom Jermana Timofejeviča, izkušenega in pogumnega vojaka, ki so ga cenili tudi kozaki. Jermak je zbral 500 kozakov in krenil v osvajanje Sibirije.
Kozaški ataman in njegovi vojaki so se morali boriti s številnimi težavami, še preden so stopili na kanovo ozemlje. Kučum je zbral vojsko takoj, ko je izvedel, da so Rusi prečkali mejo njegovega kanata. Jermaka je skrbela njena velikost, ni pa se hotel umakniti, saj je bil že zelo blizu svojega cilja. Bilo je konec oktobra in severni veter je razglašal skorajšnji prihod zime. V vsakem trenutku bi lahko Sibirija postala past za ruske vojake, zato Jermakovi kozaki niso imeli izbire – odločili so se, da krenejo v napad na tatarsko prestolnico Kašlik.
Jermakova vojska je bila manjša od Tatarov, vendar je imela strelno orožje in je premagala sovražnika, ki je bil opremljen z loki, kopji in meči. Kan Kučum je videl, da bo zmaga v tej bitki pripadla Rusom, zato je pobegnil iz svojega mesta in ga prepustil usodi.
Divji konji in hladen ogenj: Odprava v Južno Sibirijo
Po osvojitvi Kašlika so se Jermakovi kozaki pripravljali za povratek v domovino, otovorjeni z bogatim plenom. Odločili so se, da poraženo Kučumovo hordo pripojijo k Rusiji. Med uresničevanjem svojega cilja pa je Jermakova vojska istočasno tudi slabela. Bolezni in spopadi s Tatari so kozaškim silam prinesli nenadomestljive izgube. Dokler so imeli dovolj smodnika in svinca, so se lahko uspešno borili proti številčno močnejšemu nasprotniku. Vendar so kmalu porabili vse strelivo in tako izgubili glavno prednost. Jermak je v Moskvo poslal sla, ki je carju javil, da so osvojili sibirsko prestolnico in da je potrebno za končni obračun s Kučumovo vojsko kozakom dostaviti hrano in strelivo. Pomoč ni prišla dovolj hitro in ostati v Kašliku je postalo nevarno. V obupanem poskusu, da napolni zaloge hrane, je Jermak krenil v svojo zadnjo bitko. Neke noči so Tatari napadli zdesetkane kozake in v tem boju je ruski osvajalec Sibirije umrl.
Po smrti svojega atamana so se kozaki odločili, da se vrnejo v Rusijo. Od 500 kozakov, ki so z Jermakom prišli v Sibirijo, se jih je domov vrnilo le 90. Niso slutili, da se je pomoč, po katero so poslali, tako hitro približevala Kašliku.
Obstaja veliko ljudskih pesmi in pripovedk o Jermaku. Spomin na njega je ohranjen tako med Rusi kot med lokalnimi sibirskimi plemeni. Prebivalci daljnih vasi so prepevali ruske in tatarske pesmi o njegovih podvigih. Ti običaji so se ohranili tudi več stoletij po smrti slavnega atamana, ki je ozemlje Rusije razširil preko Urala in ji omogočil, da postane največja država na svetu.
Svet morskih lovcev: Kako živijo Eskimi na Čukotki