Zakaj ruski kozmonavti letijo v vesolje z orožjem?

V resnici orožje kozmonavta – trocevna pištola, ki še najbolj spominja na skrajšano lovsko puško – ni služila za boj z Nezemljani, ampak temu, da reši življenje po pristanku na Zemlji.

V Sovjetski zvezi tega dejstva sicer niso, kot pravimo, obešali na veliki zvon, vendar so kozmonavti že za časa Jurija Gagarina v vesolje leteli z orožjem. Članom vesoljskega odreda je pripadala samo pištola Makarov, popolnoma enak model, kot so ga imeli policisti. Orožje se je odrejalo za primer izredne prizemljitve »zaradi zaščite pred divjimi živalmi in kriminalnimi elementi«. Malo kdo je razmišljal, da bi zamenjali »vesoljskega« Makarova vse do 1965, ko sta Aleksej Leonov in Pavel Beljajev morala opraviti zasilni pristanek v tajgi.

Medved ni prijatelj kozmonavta

Zaradi specifike terena se reševalne ekipe niso mogle prebiti do kozmonavtov. Leonov in Beljajev sta bila primorana v tajgi preživeti nekaj dni.

»Helikopterji so naju lahko samo preletavali, posadke pa poročale o tem, kako eden seka drva, drugi pa jih meče v ogenj,« se spominja Leonov.

Življenje v vesolju: Tekoče začimbe in 16 sončnih zahodov na dan

Kaj pa Američani?

Podjetje Savage je leta 1983 za Nasine astronavte razvilo analog TP-82 pod nazivom 24-VS. Podjetje Randall pa je zanje napravilo nož Astro 17, ki je bil opremljen tudi z mini lekarno za prvo pomoč. Ali so ameriški astronavti kadarkoli s sabo v vesolje nosili orožje, ni znano.

Prva ženska v vesolju praznuje 80. rojstni dan

Kozmonavta v tajgi sta si napravila zaklonišče, vendar so k njima začeli zahajati medvedi, »da se pogrejejo ob ognju«. V marcu so se namreč ravno prebudili iz zimskega spanca in so zato bili zelo lačni in agresivni. Vse, kar sta kozmonavta lahko napravila, je bilo streljanje v zrak, kar je samo še povečalo radovednost živali, ki se nikoli prej niso srečale s človekom.

»Edino, kar sva lahko napravila s Makarovim, je bilo, da se ustreliva,« se z grenko ironijo spominja Leonov. Prav on je nato začel s pobudo, da se razvije posebno orožje za preživetje v primeru zasilnih pristankov.

Sanje pastirjev in divjih lovcev

Projekt pod vodstvom glavnega razvijalca Tulske tovarne orožja Vladimirja Paramonova je šel v tri smeri: revolver, polavtomatska gladkocevna puška in trocevna pištola. Slednja možnost se je izkazala za najbolj optimalno za reševanje naslednjih zastavljenih nalog: zaščita pred »nevarnimi zvermi in kriminalnimi elementi«, zagotavljanje hrane z lovom in možnost puščanja svetlobnih signalov. Pištola je bila sestavljena iz dveh vodoravnih gladkih cevi lovskega kalibra 32 mm in ene rebraste cevi kalibra 5,45 mm nameščene pod njima. V bojnem kompletu so bili tudi posebni naboji kalibra 5,45 mm, kalibra 32 mm in signalni naboji kalibra 32 mm.

Delavci v tovarni so novo pištolo poimenovali »Sanje divjega lovca«, v uradnih dokumentih pa je bila poimenovana SONAZ, kratica, ki pomeni »strelsko orožje z nosilnim zasilnim priborom«.

Uradno je bila pištola uvedena leta 1986. Istega leta je bila prvič v vesolju; z njo so bili oboroženi sovjetski kozmonavti v skupni sovjetsko-francoski misiji.

Kazaški pastirji so v zameno za orožje kozmonavtom nudili cele črede ovac, pa tudi svoje žene.

TP-82 je dobil precej neobičajno kopito – mačeto. To je bila navadna mačeta za sekanje drv. Nanjo je bilo mogoče pripeti čvrst pokrov, nakar se jo je lahko pripojilo pištoli in na ta način je nastala puška. Iz gladkih cevi se je lahko streljalo in lovilo zajce, ptice in malo divjad, iz rebrastih pa divje jelene, merjasce in druge velike živali. V bojnem kompletu SONAZ-a je bilo 11 nabojev CP-P, 10 nabojev CP-D in 5 signalnih nabojev SP-S.

Orožje se je izkazalo, čisto »po rusko«, za zelo zanesljivo: »V pištolo smo sipali pesek, nalivali vodo, ne vem, česa vse nismo delali z njo ... Ampak je zdržala vse,« nam razlaga Nikolaj Filatov, namestnik vodje oddelka za pripravo kozmonavtov za preživetje v ekstremnih pogojih.

Kakor se spominja, so za pištolo slišali kazaški pastirji, ki so takoj začeli barantati s kozmonavti. Za pištolo so ponujali so celo čredo ovac, nek pastir pa je ponudil celo svojo ženo. Takšno orožje so si želeli tudi piloti, geologi, raziskovalci in lovci. Nekoliko kasneje so se vendarle pojavili »kloni« - Vepr 1 in 2.

Pištolo TP-82 so proizvajali samo do konca 80-ih let. Po uradni razlagi proizvajalca je bila proizvodnja ustavljena, ker se je napravilo dovolj veliko število pištol, neuradno pa naj bi bile razlog za prekinitev proizvodnje finančne težave v času po perestrojki, ki so preprečile nadaljnji razvoj in proizvodnjo tako eksotičnega orožja.

“Fly me to the Moon”

Ali lahko pričakujemo preporod legende?

O usodi pištole po razpadu Sovjetske zveze ni mnogo znanega. V medijih se je leta 2007 pojavila informacija o tem, da je zaradi poteka roka trajanja nabojev poveljnik šestnajste osnovne ekspedicije na Mednarodni vesoljski postaji, inženir in pilot Jurij Malenčenko, pred poletom namesto TP-82 dobil Makarova.

“Zemlja je prečudovita. Je najbolj opazen, topel in moder planet”

Ali TP-82 in njene analogije še zmeraj spadajo v bojni arzenal kozmonavtov, ni znano, vendar je februarja 2008 znani ameriški vesoljski strokovnjak, bivši Nasin inženir James Oberg zahteval, da se z Mednarodne vesoljske postaje umakne rusko orožje. Oberg je izjavil, da v tem vidi tveganje za nevarnost in meni, da v orbiti ni mesta za pištolo, saj so ljudje tam zgoraj izpostavljeni velikemu stresu in psihičnim pritiskom.

Ruski strokovnjaki se z mnenjem Nasinega strokovnjaka niso strinjali. Po besedah Jurija Gidzenka, načelnika uprave za posebne priprave kozmonavtov v Centru za pripravo kozmonavtov, je orožje na krovu nujno, saj je potreba po njem dokazana v praksi. Po njegovih besedah lahko sklepamo, da je TP-82 še prehitro odpisati. 

Večno mlad: Kozmodrom Bajkonur praznuje 62 let!