Ruski pogled na arbitražo

Spor o meji med Slovenijo in Hrvaško ni edini mejni spor na območju nekdanje Jugoslavije. Obstajajo nesoglasja med Srbijo in Hrvaško, med Črno goro in Hrvaško glede posameznih otokov in vojaških objektov. Vendar ti spori potekajo med državami, pri katerih je ena članica Evropske unije, druga pa ne. Z začetka imajo neenak položaj. Politične elite v Črni gori in Srbiji si z vsemi močmi prizadevajo, da bi njihove države postale del EU. V okviru te organizacije poskušajo rešiti tudi ozemeljska nesoglasja s sosednjimi državami. Toda trenutno pri tem ne vztrajajo premočno in prelagajo spore na prihodnost.

Spor o Piranskem zalivu, kot nalašč, lahko odgovori na vprašanje: Ali je Evropska unija kot posrednik sposobna vplivati na reševanje ozemeljskih sporov? Zavlačevanje z reševanjem te zadeve je porodilo govorice in sprovociralo obe strani, da sta sami poskušali vplivati na sodbo mednarodne arbitraže, kar je dalo plodna tla medijem za vse vrste domislic in interpretacij.

Članstvo v EU od njenih članic zahteva določene obveznosti, ki jih one morajo izpolnjevati, tudi v zvezi z ozemljem in mejami. Ob vstopu v organizacijo sta Slovenija in Hrvaška odstopili del svoje suverenosti v korist vseevropskega sprejemanja odločitev. To je tisto, česar so se pred vstopom v EU tako bale nacionalne politične stranke v teh državah. Tako imenovani evroskepticizem je bil še posebej močan na Hrvaškem. Evropa pa si zdaj iskreno prizadeva, da bi obe državi razumeli, spoštovali in izpolnjevali odločitev arbitražnega sodišča, kakršnokoli je že. »Države EU so tako dolžne pokazati svojo enotnost,« je izrekel Jean Claude Juncker v eni od svojih izjav.

V teoriji vse zveni pravilno in logično, vendar so v sporu med Slovenijo in Hrvaško v bistvu prizadeti njuni državni interesi, ki so za državi zelo pomembni. Nadzor nad Piranskim zalivom ni samo vprašanje nacionalne varnosti, pač pa tudi politično vprašanje. O tem priča takšno zanimanje in naval strasti, ki ju lahko vidimo tako v slovenski kot v hrvaški javnosti in v političnih krogih obeh držav. Doživeti fiasko v okviru EU ima lahko resne notranjepolitične posledice za vsako od držav. Oblasti države, ki izgubi v arbitraži, so sposobne nepriznavanja mednarodne arbitraže, da bi ohranile podporo javnosti. Tako se bo spor med državama nadaljeval, to pa bo seveda otežilo odnose med državama in prinesel dodatno napetost v regiji.

Če govorimo o negativni napovedi, bi lahko v primeru zaostrovanja situacije EU uporabila gospodarske vzvode vpliva na državo, ki se ne strinja z odločitvijo sodišča. V pogojih svetovne gospodarske krize lahko to postane tehten argument in pomiri situacijo.

»Odnos Bruslja spominja na srednjeveški odnos do vazalov, mi smo za partnerstvo«

Vprašanje spornih meja in ozemelj si brez dvoma zasluži veliko pozornost. Še posebej, ko gre za tako zapleteno in dvoumno regijo, kot je območje bivše Jugoslavije. Po našem mnenju je treba do tega vprašanja pristopati s posebno previdnostjo in ob upoštevanju vseh zgodovinskih ozadij, notranjih protislovij in perspektiv za razvoj sodobnih balkanskih držav v prihodnje.

Upamo, da bodo evropski arbitri naredili vse, kar je mogoče, da bi rešili spor med Slovenijo in Hrvaško. Da ne bodo sprovocirali še večjih nasprotij in našli kompromis, ki bo sprejemljiv za vse.

Irina Vladimirovna Rudnjeva je doktorica zgodovine in izkušena sodelavka Centra za preučevanje sodobne balkanske krize na Inštitutu za slavistiko Ruska akademije znanosti.

Geopolitično srečanje Zahoda in Rusije v jugovzhodni Evropi