Tri ruske ženske, ki so si izborile svojo pot k slavi

Nikolaj Nekrasov, pesnik iz sredine 19. stoletja, je rekel, da ruska ženska »lahko ustavi konja, ki galopira, in vstopi v gorečo hišo.« Nič čudnega ni, da je nekaj teh žensk osvojilo vojaške veščine. Izbrali in opisali smo tri izmed množice ruskih »čudežnih žensk«.

1. Kneginja Olga

Kneginja Olga. Vir: Sergej Kirilov

Kneginja Olga je bila ena prvih vladaric Kijevske Rusije, države, ki je obstajala pred časom sodobne Rusije. Ker je vladala sredi 10. stoletja, je o njej dokaj malo znanega. Najbolj znana zgodba o njej je o tem, kako je maščevala smrt svojega moža princa Igorja. Ko je pobirala davke od Derevljanov, plemena, ki so mu vladali Kijevčani, je bil princ Igor umorjen. Sodeč po arhivih so Derevljani menili, da so davki krivični, zato so postajali vse bolj nezadovoljni, ko jih je Igor skušal nekajkrat pobrati. V odgovor so se Drevljani uprli, ubili Igorja in vprašali Olgo, če bi se poročila z njihovim knezom.

Olga javno sicer ni nasprotovala tej ponudbi, ampak je na skrivaj ubijala vse, ki so jih Derevljani poslali na pogajanja glede poroke. Nato je poslala vojaško odpravo na ozemlje Derevljanov in začela oblegati njihovo prestolnico Iskorosten. Kneginja je prosila po tri golobe in vrabce od vsakega gospodinjstva. Ko so ji prebivalci ustregli, je ukazala privezati gorečo slamo na vsako ptico, preden so jo poslali nazaj do  lastnikov. Kot posledica tega je mesto pogorelo do tal. Prebivalci, ki so preživeli, so bili bodisi pobiti, bodisi odvedeni v suženjstvo. Medtem je kneginja Olga reformirala sistem dajatev, da bi preprečila nesoglasja glede teh zadev v prihodnje.

2. Aljona Arzamaska

Kip Aljone Arzamaske. Vir: Stanislav Krasilnikov/TASS

Aljona iz Arzamasa, kraja, ki leži okoli 400 km jugovzhodno od Moskve, je mnogokrat omenjena kot »ruska Ivana Orleanska«. Medtem, ko se je njena francoska »različica« bojevala z britanskimi zavojevalci, so bili Aljonini sovražniki vojaki, ki jih je poslal ruski car. Bila je namreč kozaška poglavarka, ki se je udeležila upora Stepana Razina leta 1670. Razin, ki je sam bil kozak, je uspel pod svojim praporom združiti na tisoče kmetov in izzval takratne ruske oblasti. Zaradi razširjenosti njegovega upora se je le-ta med sovjetskim obdobjem v zgodovino zapisal kot kmečka vojna.

Preden je združila moči z uporniki, je bila Arzamaska nuna. Med uporom je dokazala precejšnjo sposobnost vojaškega vodje, pod njenim poveljstvom pa se je borilo več sto bojevnikov. V bojih s carsko vojsko je pokazala izjemen pogum. Ko so ruski vojaki končno obkrožili njene enote in vstopili v cerkev, ki jo je branil njen regiment, je bila Arzamaska zadnja, ki so jo ujeli. Ostala je namreč brez puščic in je ob prijetju klečala ter molila. Način, kako je sprejela ujetništvo, je presenetil vse. Niso je mogli zlomiti z mučenjem, niti kasneje, ko so jo živo zažgali na grmadi. Med umiranjem ni izrekla ene same besede. Legenda pravi, da noben vojak ni mogel uporabljati njenega loka, ker ni bilo dovolj močnega vojaka, da bi ga lahko napel. Očitno je Arzamaska imela izjemno fizično moč.

3. Nadežda Durova

Portret Nadežde Durove. Vir: Getty Images

Nadežda Durova je postala znana med napoleonskimi vojnami v zgodnjem 19. stoletju. Svojo identiteto je zakrila in se pridružila vojski kot moški.

Odraščala je v častniški družini in je od malih nog čutila okoliščine vojaške službe. Kot je pisala v svojih spominih, je bilo sedlo njena prva zibka, prve igrače in zabava pa konj, orožje in vojaška glasba. Kot pravijo njeni biografi, je njeno navdušenje nad vojsko dodatno okrepilo njen napet odnos z materjo.

Gospa Smrt in Nevidna groza: tri sovjetske ženske ostrostrelke

Pri 18 letih se je poročila in kmalu zatem rodila otroka, vendar ni kazala pretiranega navdušenja za gospodinjsko delo. Kmalu je pobegnila s kozaškim častnikom in se odločila, da se pridruži vojski. V tem času je to bilo možno samo, če se je izdajala za moškega. Vpisala se je v konjeniški Litvanski Uhlan regiment z imenom Aleksander Sokolov. Durova se je bojevala v vojni proti Napoleonu in Prusiji med leti 1806 in 1807, za svoj pogum pa je prejela nedavno uvedeno odlikovanje, križec Sv. Jurija.

Durova ni bila v stikih z družino, vendar jo je njen oče naposled našel, s čimer je bila razkrita njena prava identiteta. Novice o tej izjemni ženski so dosegle carja Aleksandra I., ki se je z njo tudi sreča, in ji dovolil nadaljevati vojaško službo. Pod novim imenom Aleksander Aleksandrov (v čast carju) je bila premeščena v drug konjeniški oddelek. Med francosko invazijo na Rusijo leta 1812 je postala poveljnica. Po ponavljajočih se prošnjah njenega očeta je leta 1816 zapustila vojaško službo. Tudi potem so jo nazivali z njenim moškim imenom.