Gospa Smrt in Nevidna groza: tri sovjetske ženske ostrostrelke

1. Ljudmila Pavličenko, Gospa Smrt

Ljudmila Pavličenko velja za najnevarnejšo ostrostrelko Velike domovinske vojne, zaradi nje je namreč padlo 309 sovražnikovih vojakov in častnikov. O ženski, ki so ji tuji novinarji v času vojne nadeli vzdevek Lady Death, so pisali pesmi in snemali filme. V Sovjetski zvezi se je njen portret dvakrat pojavil na poštnih znamkah.

Pavličenko je na fronto odšla kot prostovoljka, stara 25 let. Preden so jo prvič poslali v boj, je opravila le najosnovnejše usposabljanje. Sodelovala je v bojih v Ukrajini za osvoboditev Odese in Sevastopola. Med tem časom je spoznala vojaka, ki je prav tako služil v njeni ostrostrelski enoti in se odločila, da z njim vstopi v zvezo. Kmalu po tem, ko sta zaprosila za dovoljenje za poroko, je bil težko ranjen v boju in umrl v vojaški bolnišnici. Ta zgodba je postala podlaga za vsebino nedavnega filma o Pavličenko, z naslovom Bitka za Sevastopol.

Pavličenko je skoraj do konca sodelovala v bojih za obrambo Sevastopola, mesta ki je kljub neverjetno težkim razmeram zdržalo osem dolgih mesecev. Junija 1942 je bila ostrostrelka ranjena, nakar so jo evakuirali iz mesta.

Tristo ubitih vojakov in častnikov je rezultat, ki ga je Pavličenko dosegla v manj kot enem letu. Govori se, da so ji Nemci nasproti pošiljali svoje najboljše ostrostrelce. Pokončala jih je 36, med njimi pa naj bi bil tudi ostrostrelec, ki je ubil 400 vojakov.

Vir: TASSPo okrevanju je Pavličenko sodelovala v mladinski odpravi v ZDA in Kanado. Sprejel jo je ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt, prva dama Eleanor pa je za njo organizirala potovanje po državi.

Na srečanjih v ZDA je Pavličenko pozivala zahodne zaveznike k čim hitrejšemu odprtju nove fronte v Evropi. V Chicagu je dejala: “Gospodje, imam 25 let. Na fronti sem ubila že 309 fašističnih zavojevalcev. Ali se vam, gospodje, ne zdi, da se že precej dolgo skrivate za mojim hrbtom?” V ZDA so ostrostrelki podarili pištolo Colt, v Kanadi pa puško Winchester. Pevec Woody Guthrie ji je posvetil celo pesem - Miss Pavlichenko.

Leta 1943 je dobila naziv heroja Sovjetske zveze, nato pa se ni več vračala na fronto, ampak se je namesto tega ukvarjala z usposabljanjem ostrostrelcev.

2. Alija Moldagulova

“Avgusta 1943 je k nam v brigado prišla ostrostrelka Alija Moldagulova, krhko in simpatično dekle iz Kazahstana. Imela je 18 let, vendar je do oktobra na njenem seznamu bilo že 32 ubitih fašistov," se Alije spominja eden od njenih soborcev.

Vir: TASS

Po njegovih besedah je bilo dekle izjemno neustrašno. Poleg tega ni bila samo odlična ostrostrelka, ampak je zajela tudi nekaj nemških vojakov in pomagala ranjenim z bojnega polja, ki jim je nudila tudi prvo pomoč.

Alija je umrla januarja leta 1944 med osvobajanjem Pskovske pokrajine na severozahodu Rusije. Kot so povedale priče, je dekle nekajkrat povedlo vojake v boj s krikom: “Bratje, vojaki, za mano!” Med enim od napadov se je, ranjena od šrapnelov ob eksploziji mine, podala v boj “mož na moža”, kjer je bila, kljub svojim bojnim sposobnostim, ponovno ranjena, tokrat s strani nemškega častnika. Kmalu je podlegla prejetim ranam.

Njena bojna statistika priča o 78 ubitih sovražnikovih vojakih in časnikih. Posthumno je prejela naziv heroj Sovjetske zveze. Ostrostrelki so v Sovjetski zvezi posvetili balet z naslovom Alija, leta 1985 pa je bil o njej posnet še film Snajperi.

Pet najboljših sovjetskih filmov o drugi svetovni vojni

3. Roza Šanina, Nevidna groza

Ko je aprila 1944 ubila svojega prvega sovraga, je po pričevanjih soborcev vzkliknila: “Človeka sem ubila, človeka …” Samo nekaj dni zatem, je njenim strelom podleglo deset sovražnikovih vojakov, čez mesec dni pa je prejela odlikovanje Slave III. stopnje. Njena posebna odlika je bil dvojni strel v enem vdihu.

Vir: TASS

Kmalu zatem je bila odlikovana še s Slavo II. stopnje. Roza je postala prva ženska, ki si je prislužila tovrstna odlikovanja, njene uspehe pa je slavila vsa država. O njej je pisal vojni časopis 'Uničtožim vraga', moskovski časnik 'Ogonjok' pa je njeno fotografijo dal na naslovnico. Tuji novinarji so jo imenovali “Nevidna groza vzhodne Prusije” - kajti ravno tam se je bojevala jeseni 1944.

Vir: Arhivska fotografija/ Klimbim

V vojni je sodelovala devet mesecev. Umrla je januarja 1945, tri mesece pred zmago, ko je ščitila ranjenega poveljnika artilerijskega oddelka. V času službovanja na fronti je ubila 59 sovražnikovih vojakov in častnikov.

»Zbogom, tovariši! Borite se in ne se bati!«