Ločitev med ZDA in EU – priložnost za večje stike z Rusijo?

Od nedavnega vrha G7 smo pričakovali pester geopolitični triler, dobili pa smo geopolitično melodramo. Nemška kanclerka Angela Merkel je po neuspešnem pogovoru s predsednikom ZDA Donaldom Trumpom izjavila, da so se časi, ko bi se Evropa zanašala na druge, končali, in morajo »Evropejci vzeti svojo usodo v lastne roke«.

Razlike s Trumpom očitno niso samo osebnostne, ampak so razlike tudi v samih predstavah, kakšno vlogo bi morala igrati Evropa v globalni politiki 21. stoletja. Za Rusijo je to pravzaprav dobra novica, čeprav bo učinek verjetno odložen, razmišlja ekonomist in bloger Ivan Danilov v kolumni za RIA Novosti.

Čeprav je Merkel takoj zatem govorila o pomembnosti prijateljskih odnosov med Evropsko unijo, ZDA in Veliko Britanijo, pa to ruskega komentatorja morebiti spominja na podobno situacijo, ko si zakonca ob razvezi in razpadu družine rečeta, da bosta vseeno »ostala prijatelja«. Danilov opozori, da v ozadju niso samo ideološki dejavniki, ki se jim posveča največ pozornosti, temveč tudi gospodarski, ki potem ključno vplivajo tudi na samo ideologijo.

Vrh zveze NATO, 2. december 2015. Vir: Reuters

Sam kot pomembno številko izpostavlja vrednost 330 milijard evrov na leto – toliko znaša 2% BDP-ja Evropske unije, 2% BDP-ja pa je toliko, kolikor ZDA želijo, da bi vse evropske članice prispevale v zvezo NATO. »Odveč je govoriti, da sta 'financiranje Nata' in 'obrambni izdatki' samo evfemizma, pod katerim se skriva plačevanje ameriškemu vojaško-industrijskemu sektorju in v določeni stopnji tudi Pentagonu,« meni ruski komentator.

Trump je, mimogrede, že med predvolilno kampanjo napovedal krepitev obrambnega sektorja. Toda po drugi strani Evropejci niso bili zadovoljni z nekaterimi njegovimi izjavami, pri katerih je omahoval pri vprašanju, ali bi ZDA posredovale v Evropi v imenu kolektivne varnosti vseh držav članic, kar povečuje nezaupanje do zahtev, naj Evropa prispeva več v skupno zavezništvo. To obudi idejo o skupni evropski vojski, ki jo je novembra denimo omenjal predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker in jo opisal kar za »glasbo prihodnosti«, razmišlja ekonomist.

»Očitno je, da se bo v Evropski uniji našlo dovolj podpornikov ideje, da lahko 330 milijard evrov porabijo zase, ne pa za ameriške ambicije, in očitno je, da Washingtonu ta ideja v principu ne bo všeč. Ta konflikt bi bil odločno premalo, da bi sprovociral popolno geopolitično ločitev, toda s pojavom Trumpa v Beli hiši je konfliktov v odnosih med ZDA in EU nastalo več kot dovolj,« piše Danilov za rusko agencijo. Razlogi za konflikt niso samo v Natu in obrambi. Danilov denimo omeni ameriški poseg v enega od »svetih temeljev« nemškega gospodarstva – nemško avtomobilsko industrijo – ki ji Trump grozi z oteževanjem dostopa na ameriški trg. Trump sicer zanika, da bi v pogovorih uporabljal to grožnjo, toda »v trenutni situaciji so razlogi, da bi verjeli njegovim medijskim kritikam, ki kažejo na nasprotno«, meni ekonomist, ki spomni na januarsko idejo Trumpa o 35% tarifi na izvoz avtomobilov v ZDA, ki »bi težko razveselila Angelo Merkel in njene podpornike iz krogov nemških poslovnežev«. »Če bi bil to le izoliran konflikt, bi to Evropejci lažje pretrpeli, ampak se je takšnih konfliktov z Washingtonom nabralo že veliko in njihovo število samo še raste, razmišlja avtor prispevka.

Ideje, da bi Evropa iskala drugega glavnega partnerja namesto ZDA, je bilo že moč slišati tudi od drugih oseb, denimo od nizozemskega finančnega ministra, ki je na zadnjem forumu v Davosu v takšni vlogi videl Kitajsko, ki je močno prisotna v naložbah po Evropi (s Kitajsko, mimogrede, ravno zadnje čase Evropa nastopa proti ZDA tudi pri vprašanju podnebnega sporazuma, op. RBTH).

»Prav zares, v kontekstu odkritega ameriškega izsiljevanja in splošne sovražnosti kitajske investicije in kitajski globalizacijski projekt En pas – ena pot, v katerem Rusija igra ključno vlogo, za EU izgledata kot zelo privlačna,« razmišlja pisec o geopolitičnih obetih, a ob tem zagotavlja, da bo morebitna ločitev med ZDA in EU v vsakem primeru potekala zelo počasi, saj so čezatlantske vezi zelo močne, hkrati pa še vedno ostajajo podobna skupna stališča do Rusije, kljub nasprotjem v pogledih pri tem vprašanju. Komentator bo z zanimanjem spremljal tudi vprašanje, kdo se bo v prihodnje bolj ukvarjal s svojevoljno Ukrajino, ki jo je označil kar za »težavnega otroka« ZDA in EU.

Vlak na ruski-kitajski meji v Mandžuriji. Vir: Jack No1/wikipedia.org (CC BY-SA 3.0)

»Razveza med ZDA in EU je za nas ugodna zato, ker odpira možnosti v geopolitiki in odpira prostor Moskvi in Pekingu za igro na osnovi protislovij med nekoč nerazrušljivo zahodno koalicijo. Če bosta EU in ZDA izgubljali sile za konkurenco in metanje polen pod noge, bo to na dolgi rok olajšalo promocijo ruskih interesov povsod, kjer se bomo srečanju z zahodnim odporom,« je sklenil ruski ekonomist Ivan Danilov.

Tudi bralce našega portala smo spraševali, ali bi se morala Evropa tesneje sodelovati z Rusijo. Večina od teh (59,46%), ki ste sodelovali v anketi, takšno idejo toplo podpira, vendar dvomi, da bo do tega zares prišlo, saj je Merklova že takoj naslednji dan izjavila, da je zaprisežena transatlancistka. Sledite bralci, ki ste prepričani, da je to pravilno in se to celo že dogaja, kar dokazuje srečanje med ruskim predsednikom Putinom in francoskim predsednikom Macronom (22,52%).

S 17,12% je sledil odgovor, da bi seveda morala Evropa krepiti sodelovanje z Rusijo, saj so zadnja srečanja Nata in G7 pokazala na resna nesoglasja med Evropo in ZDA. Proti sodelovanju z Rusijo je zelo majhen odstotek naših bralcev. 0,9% vprašanih vas je izbralo odgovor, da nikakor ne bi smeli iskati sodelovanja z Rusijo, saj ona ni zainteresirana za sodelovanje, temveč želi dominirati.

  Create your own infographics