Divja Kamčatka: V eni roki obsidijan, v drugi losos
Bistrinski park je največji in najmanj obiskan naravni park na Kamčatki. V znanstvenih krogih je poznan po rejcih jelenov, ki živijo in delajo v tundrah osrednje Kamčatke. Tukaj ni aktivnih vulkanov, gejzirjev in ogromnih rek, v katerih se drstijo lososi, najdeš pa kotičke, kakršnih ni mogoče najti nikjer drugje v Rusiji ali v svetu.
V samem srcu polotoka
Z delom smo začeli v mestu Eso v osrednji Kamčatki. Naša prva naloga je bila najti stezo, ki bi nas pripeljala do jezera Bljudce na enem od vrhov Kozirjevskega pogorja. Pet dni smo se dan in noč vzpenjali na gorske pečine, kjer piha močan veter in se je težko prebiti skozi goščavo sibirskega bora. Ogromno je tudi strmin in prepadov. Hodili smo po medvedjih stezah, kar pomeni, da so bila tudi bližnja srečanja z medvedi neizbežna.
Vir: Tatjana MorinaTako kot vsi planinski grebeni Kamčatke, so tudi Kozirevske planine zaradi delovanja vulkanov dobesedno iztisnjene iz zemlje. Niso pretirano visoke, v povprečju od 1500 do 2000 metrov nadmorske višine, je pa teren okoli njih bistveno nižji. Z vrhov se človeku zazdi, da vidi celotno Kamčatko od zahoda do vzhoda – Ključevsko skupino vulkanov ob obali Pacifiškega oceana, Osrednje gorovje, ki je bližje Ohotskemu morju, vulkan Anaun, ki je geografsko gledano v samem središču polotoka.
Vir: Tatjana Morina
Z navijaško trobento proti medvedom
Po prihodu na Bljudce je bila naša skupina premeščena v jugozahodni del parka, kjer smo za bazo uporabili gozdarsko kočo. V njej smo preživeli dva meseca, s tem, da smo se vsak dan odpravili na pohod. Vsakih nekaj dni smo se vračali v bazo in se ponovno podali na pohod. Oblikovali smo krožno pot okoli Ičinskega vulkana in ob tem prečkali Zahodni ledenik, zaznamovali smo pot proti jezeru Ketačan in odkrili novo znamenitost – miniaturno turkizno jezero znotraj davno okamnelega toka lave. Od komunikacijskih sredstev smo imeli samo GPS sledilec, od hrane samo polento in mesni narezek, za orientacijo samo stare sovjetske vojaške karte, od sredstev za zaščito pred medvedi pa – navijaške trobente in eno pištolo za izstreljevanje raketnih signalov.
Vir: Tatjana Morina
Gozdno gospodarstvo Ketačan je od najbližjega naselja oddaljeno 120 kilometrov in vsega 16 kilometrov od nahajališča zlata na reki Aga. Gre za območje mokrišč, gigantskega rastja ter planinske tundre, za katero je značilno obilje nekaterih vrst gob in jagod. Eden od naših najbolj nepozabnih vtisov je bil vzpon do jezera ob vznožju neaktivnega Ičinskega vulkana, od koder smo vzpon nadaljevali na bočni vulkan Severni Šerpuk. Z roba njegovega kraterja je lepo vidna rumeno-zelena tundra brez vode, ki jo je pred 300 leti presekal mogočen tok lave.
Vir: Tatjana Morina
Na enem izmed pohodov smo odkrili potok, v katerem je bilo polno steklastega črnega opsidijana. Z drugo roko smo lovili losose, ki so skakali iz vode, zato smo pripravili nenapovedano praznično večerjo. Na tretjem pohodu smo skoraj izgubili nekaj članov ekipe, ko smo prečkali hitro gorsko reko, pozneje pa smo od šotora komaj pregnali pretirano radovednega medveda. Na zadnjem pohodu smo naleteli na rejce jelenov, pri katerih smo se odpočili in okrepčali s čajem ter se zapletli v zanimiv pogovor z gospodarico, ki v tundri celo leto hrani in greje svojo družino – tri odrasle pastirje in šest vnukov in vnučk. Najmlajši med njimi še nikoli niso odšli s planin v dolino med ljudi.
Vir: Tatjana Morina
Kako organizirati dopust v divjini, na obali Pacifika?
Po Ketačanu so nas poslali v središče parka v bližini Ključevskega vulkana, kjer smo inšpektorju pomagali pri nameščanju turističnih ekip. Ker je lepo vreme v teh krajih redkost, večina turistov pride samo na ogled dela kraterja Ploski Tolbačik, kjer je bil pred tremi leti izbruh, ter na sprehod po markirani poti preko svežega polja lave. Mi smo imeli več sreče. Dočakali smo prečudovit dan, zato smo se povzpeli na vrh, se približali fumarolam, pečinam lave in mestom, iz katerih brizga žareča lava, od blizu smo videli izbruh Ključevskega vulkana in se preko žlindre vrnili v bazo. Šele takrat nam je postalo jasno, da so natančni zemljevidi in svoboda gibanja velik privilegij za kamčatskega prostovoljca.
Vir: Tatjana Morina
Nekaj dni pred mojih odhodom mi je vodstvo parka dalo proste roke in sem se po parku lahko gibala po lastni presoji. Tako sva se s sopotnico iz Belorusije, ki je po izobrazbi zoologinja, z avtoštopom odpravile do kraja Ust Kamčatski. Tudi to je mesto, ki ga turisti le redko obiščejo. Gre namreč za naselje, ki se nahaja v bližini Šiveluča, enega od najbolj aktivnih vulkanov Kamčatke. Ta celo dolino redno zasipa s tonami pepela. Po obali oceana sva se pomikale proti Kamčatskemu rtu, kjer se združita Pacifiški ocean in Beringovo morje. Tri dni sva preživeli v lovski koči na obali oceana, kjer so nama družbo delali sibirski tjulnji, morski levi, na stotine rakov in, seveda, medvedov, ki se jim na Kamčatki ne da izogniti. Zares učinkovit konec moje kamčatske avanture!
Vir: Tatjana Morina
O nevarnostih, ki jih v sebi skrivajo lepote Kamčatke