Zagotovljen povračilni jedrski udarec: kako deluje »Perimeter«?

Avtomatska alternativa

Osnovni sistem upravljanja z jedrskimi raketami se imenuje Kazbek, ki je znan po kompleksu Čeget ali »jedrski kovčkek«. Perimeter je alternativni poveljniški sistem ruskih jedrskih sil. Namenjen je avtomatskemu upravljanju jedrskega udarca.

Razvoj sistema t.i. zagotovljenega povratnega jedrskega udarca se je začel za časa hladne vojne, ko je postalo jasno, da bodo sredstva za elektronsko bojevanje, ki se stalno izpopolnjujejo, kmalu sposobna blokirati redne komunikacijske kanale pri upravljanju jedrskih sil. Zato je bila potrebna rezervna različica komunikacijskih vez, ki bi zagotavljala, da povelje prispe do lansirnih točk. 

Ruski odgovor na mater vseh bomb

Tako se je rodila ideja, da se poveljniško raket, opremljeno z močnim radijskim oddajnikom uporabi kot zvezo; med poletom iznad Sovjetske zveze bi takšna raketa prenesla povelja za lansiranje raket ne samo do poveljniških točk raketnih strateških sil, ampak neposredno do lansirnih naprav. S sprejetjem zaprte resolucije vlade ZSSR št. 695-227 30. avgusta 1974 je bil za razvoj sistema zadolžen projektantski biro KB Južnoje v Dnepropetrovsku, ki se je ukvarjal s projektiranjem in izgradnjo medcelinskih balističnih raket.

Kot osnova je služila raketa UR-100UTTH (NATO klasifikacija »Spanker«). Testiranja so se začela leta 1979, prvo lansiranje z oddajnikom pa so izvedli 26. decembra istega leta. Testiranja so potrdila tako uspešno interakcijo vseh komponent sistema Perimeter, kot tudi sposobnost rakete, da ohranja začrtano pot.

Novembra leta 1984, je poveljniška raketa, ki je bila izstreljena blizu Polocka predala povelje lansirni napravi MBR RS-20 (NATO klasifikacija SS-18 Satana) v Bajkonurju. Satana je bila lansirana, bojna glava pa je uspešno zadela tarčo na poligonu Kura na Kamčatki. Januarja 1985 je bil Perimeter uveden v sistem oboroženih sil. Od takrat so ga večkrat posodobili, danes pa se za potrebe poveljniških raket uporablja sodobne medcelinske balistične rakete.

Štirje »če«-ji

Osnovo sistemu predstavljajo poveljniške balistične rakete, ki ne letijo nad sovražnikom, ampak nad Rusijo, namesto jedrske bojne konice pa imajo v sprednjem delu oddajnike, ki pošiljajo povelja za lansiranje bojnih raket v podzemnih silosih, podmornicah in mobilnih kopenskih kompleksih. Sistem je popolnoma avtomatiziran, tako da je človeški faktor bolj kot ne izključen.

Odločitev za lansiranje poveljniške rakete sprejme avtonomni nadzorno-poveljniški sistem – programski kompleks, ki temelji na umetni inteligenci. Sistem prejema in analizira množico različnih informacij o sistemski in radiacijski aktivnosti, pritisku v atmosferi, intenzivnosti radijske izmenjave na vojaških frekvencah, kontrolira telemetrijo izvidniških točk raketnih sil in podatke sistema za opozarjanje pred raketnim napadom.

Če sistem odkrije množične točkaste izvore močnega ionizirajočega in elektromagnetnega sevanja, in jih sopostavi s podatki o seizmičnih motnjah na istih koordinatah, potem pride do zaključka, da je prišlo do močnega jedrskega udara. V tem primeru Perimeter vrne udarec, tudi mimo oz. brez Kazbeka.

Drug primer delovanja je, ko sistem za opozarjanje pred raketnimi napadi dobi informacijo o tem, da so bile lansirane rakete z ozemlja drugih držav. Takrat poveljstvo Perimeter preklopi na bojno stopnjo. Če po določenem času ni povelja za izključitev, sistem začne lansirati rakete. Takšen sistem izključi človeški faktor, in zagotavlja izvedbo povratnega udarca, tudi v primeru popolnega uničenja poveljstva in lansirnih enot.

Zakaj bo Rusija po hitrem postopku ustvarila novo jedrsko raketo

Perimeter v mirnem času »drema«, medtem pa še zmeraj analizira dobljene informacije. Pri preklopu na bojno stanje ali po prejetju signala za alarm s strani sistema za opozarjanje ali raketnih strateških sil, se vklopi monitoring mreže senzorjev za odkrivanje znakov jedrskih eksplozij.

Ruska vlada je že večkrat zatrdila, da tveganja za slučajno lansiranje raket ni. Pred začetkom algoritma povratnega udara Perimeter namreč konstantno preverja štiri pogoje; najprej, ali je prišlo do jedrskega napada. Nato preveri, če obstaja veza z generalštabom – če ta obstaja, se sistem sam izključi. Če generalštab ni odziven Perimeter kontaktira sistem Kazbek. Če se tudi ta ne odzove, umetna inteligenca sistema prenese pooblastilo za sprejetje odločitve osebi, ki se nahaja v poveljniškem bunkerju. Šele zatem začne delovati sama.